Dan mrtvih in žalovanje

V dneh, ko se spominjamo svojih bližnjih, ki jih ni več med nami, pogosto pomislimo na njihove lastnosti, kot smo jih videli, ko so še bili del našega sveta in naš odnos z njimi. To v nas vzbudi različne občutke, na primer obžalovanje, da se z osebo nismo družili več časa, krivde, da svojega odnosa z njo ali njim nismo zastavili drugače, nostalgije za obdobjem, ki smo ga preživeli z dotično osebo. Ali pa se lahko vživimo v določen trenutek, ga pozitivno podoživimo ali se celo nasmejimo kateri izmed šal, ki jih je bližnji pripovedoval.

 

Verjetno so vam znani občutki nemoči, osamljenosti, izčrpanosti, vzdihi za vsem, kar je bilo, občutki praznine in brezupnosti, privlačnost ideje, da bi se pridružili ljubljeni osebi v njegovi novi realnosti. Ko nas vsak predmet spominja nanj, nas povsod prevevajo spomini, ki smo jih radi obiskovali, dejavnosti, ki smo jih opravljali skupaj, ko čas ne teče nikamor in ko bi vse na svetu dali, če bi lahko vrnili čas nazaj…in podobno.

 

Ko nam neka bližnja oseba umre, čustva in občutki, ki so nas vezali na to osebo, izgubijo svojo uporabno vrednost z realnostjo in se potopijo v nezavedno, kjer aktivirajo kolektivno vsebino, ki negativno učinkuje na zavest. Zaradi vztrajne navezanosti na mrtve, se naše življenje zdi manj vredno življenja in je morda celo vzrok za psihične bolezni. Škodljivi učinek se kaže v obliki izgube libida, v depresiji in fizični slabotnosti.

 

Prvonovembrski prazniki nas še posebej spominjajo na ljudi, za katerimi smo ali še žalujemo. Podobno kot za vse ostale zadolžitve in pričakovanja od nas, da vse uredimo hitro in učinkovito, nas hiter način življenja včasih nezavedno sili, da bi tudi psihične procese predelali na hitro, da ne bi izgubili preveč časa in energije. A tako ne gre. Naša duša deluje po svojem tempu. Ko se je nekaj globoko dotakne, mora to izkušnjo nekako umestiti na pravo mesto, ji dati pravi pomen. Za to potrebuje svoj čas in prostor.

 

Podobno je z žalovanjem. Ključno je, da si ne zastavljamo previsokih pričakovanj in ne potlačimo svojih občutkov v nezavedno ter se delamo, kot da se ni zgodilo nič posebnega. Ker se je. Ta izkušnja, ta oseba, ti občutki so nas zaznamovali. Spoštujmo jih. Potlačeni in neizživeti občutki žalosti, bodo privreli na dan v kakšni drugačni obliki, v skrajnem primeru v obliki bolezni, mogoče depresije ali tesnobe, ki skrivata veliko neizrečenega. Za žalovanje si vzemimo čas, svoj način in svoj prostor. Običajno žalovanje poteka vsaj leto do dve leti, če pa občutke pospravimo na svoje mesto prej ali za to potrebujemo več časa, pa si ga vzemimo. Če si želimo svojo žalost predelovati v samoti, to potrebo spoštujmo, če si želimo med ljudmi, sledimo temu vzgibu.

 

Kot pravi Jung nobeno novo življenje ne more nastopiti brez smrti starega. Podobno sejalec posadi zrnje v zemljo, le-to pa umre samo zato, da se zbudi v novo življenje.