Junaštva našega življenja

Pogosto opazujemo junake v zgodbah ali filmih in se jim včasih čudimo, kako lahko nekdo zmore takšna junaštva, sploh če gre za resnično zgodbo ali pa si v izmišljenih zgodbah prigovarjamo, »ah saj to je samo film ali zgodba«. Ne glede na to, kakšno stališče zavzamemo do junaka, pa je njihova vloga v vseh zgodbah izstopiti iz povprečja in nekaj spremeniti od ustaljenega, varnega načina, ki smo ga v večini vajeni v vsakdanjem življenju.

 

Ta izstop iz povprečja pa služi nekemu namenu in sicer, da nas sili v kritično razmišljanje, zakaj se nekdo izpostavi in še bolj, da nas prebudi. Joseph Campbell je v svojem znamenitem delu »Junak tisočerih obrazov« opisal sedemnajst stopenj, na katerih se znajde junak na svoji poti. Po tej teoriji so režiserji izdelali Vojno zvezd, kasneje pa še številne druge filme. Začne se vedno z nekim klicem k spremembi ali dogodivščini, ki je običajno povezan z razmislekom, da tako ne gre več, da je nekaj v tej situaciji potrebno spremeniti. Ko se junak na to pot odpravi, se takoj na začetku pojavljajo dvomi, če je res treba to spreminjati, saj bi mogoče po starem tudi še šlo, pa saj bo to spreminjal raje nekdo drug in podobno. Takrat junaku včasih pomaga neka figura nadnaravnih moči, katere ni predvidel, a mu pomaga, da pri svoji odločitvi ostaja.

 

Tako naš junak dejansko prestopi ta prvi prag, s katerim se napoti na pustolovščino, ki mu bo zagotovila spremembo dane situacije. Ta korak ga pogosto vodi v nevarnost, ko se lahko znajde v kitovem trebuhu kot Ostržek. Ali pa se junak znajde na nekem delu svoje poti, ki ga zaradi zunanjih okoliščin v obliki fizičnih ovir ali psihičnih zadržkov, ker za spremembo še psihično ni dozorel, sili, da neko obdobje preživi v samoti, pasivnosti, tišini in razmišljanju. S to izkušnjo dozori do te mere, da lahko nadaljuje na pot preizkusov, ki pomeni neke vrste iniciacijo. Iniciacija pomeni prvi izhod iz materinega varstva v svet, kjer se mora s pomočjo različnih življenjskih preizkusov prekaliti, da si zagotovi dovolj moči za nadaljnjo pot. Ko se prekali, običajno junak spozna žensko, ki jo iskreno in celostno ljubi.

 

Na naslednji stopnji junaka sreča druga ženska, ki zanj predstavlja skušnjavo. Ni nujno, da se skušnjava pojavi v obliki ženske, lahko gre za materialne dobrine ali kakšno drugo sredstvo, ki skuša junaka premamiti, da ne bi nadaljeval svoje poti proti cilju. Če to premaga, potem sreča očeta ali kakšno drugo osebo ali izkušnjo, od katere prejme odpuščanje ali drugo dobrino, ki mu pomaga, da se z očetovo figuro lahko poistoveti in ga okrepi za nadaljnjo pot. Končno junak doseže svoj cilj, svoj mir, svojo izpolnitev, kjer občuti ljubezen, srečo, celo božanstvo… S prihodom na cilj junak doživi najvišji blagoslov, preobrazbo, zaradi katere nikoli več ne bo isti, kot pred preizkušnjo.

 

Pogosto, ker junak doživi tako posebno izkustvo, si ne želi vrniti v svoje običajno življenje, pač pa želi ostati v tej blaženosti. Včasih mora na svoji poti nazaj pobegniti z močno varovanimi skrivnostmi, ki jih bogovi ali neka posebna skupnost ne želi deliti z ostalimi. Mogoče potrebuje pomoč od zunaj, ljudi ali živali, ki mu pomagajo pri njegovi vrnitvi. Ko se vrne domov, pa je njegov izziv, kako deliti svojo izkušnjo z drugimi in ohraniti modrost, pridobljeno na potovanju v vsakdanjem življenju. Tako nekaj časa ostaja gospodar dveh svetov, zunanjega, kjer živi in svojega notranjega, ki je skozi vse te preizkušnje dobilo nov pomen. Na koncu je naš junak osvobojen predvsem strahu pred smrtjo, uničenjem, porazom itd., in lahko v tem trenutku zaživi svobodno.

 

Vam je kaj znano? Namen tega članka ni bilo opisovanje junakov iz filmov, zgodb, mitov ali pravljic, pač pa povezave z našimi osebnimi zgodbami, ki jih živimo in izbiramo vsak dan. Pogosto ne gre za junaštva, kot so prikazana v filmih, a so po svojih pomenih za naše življenje še veliko močnejša. Na primer, da se končno odločimo in prenehamo s kajenjem. Ali da prerastemo tolažbo s hrano in zaživimo zdravo življenje s svojo podobo in kilogrami, ki jih lahko nosimo. Ali da že enkrat postavimo mejo nadrejenemu, ki od nas zahteva nadnaravne sposobnosti, mi pa smo mu doslej le kimali. Ali nenazadnje, da zberemo pogum in zapustimo odnos, kjer nas nekdo zlorablja.

 

Vse to so izjemno težke odločitve, ki od nas zahtevajo velika junaštva, ki gredo običajno skozi stopnje, ki so navedene zgoraj. Ni nujno, da gremo skozi vse stopnje, vsekakor pa je dinamika našega življenja takšna, da gremo vsaj skozi večino. Če si ponovno preberemo stopnje junaka zgoraj in skozi njegovo zgodbo tudi sami poiščemo podobnosti s svojo, bomo mogoče razumeli, da smo na poti in da so skušnjave in zavrnitve klica, del poti. Mogoče bodo razumeli, da včasih pride pomoč od zunaj, ampak da je ključno, da se sami prekalimo v smeri, ki jo želimo spremeniti, kajti le tako bomo na koncu lahko dosegli mir. Tako je običajno, da hrepenimo po rešitvah iz nerešljivih situacij, se bojujemo z mlini na veter, pričakujemo in sprejmemo pomoč, a pomembno je, da ne odnehamo, ampak vztrajamo do konca. Na primer, lahko smo zadnjih petnajst let več ali manj preživeli v kitovem trebuhu, zdaj pa smo mogoče pripravljeni, da gremo naprej. Ko poiščemo, na kateri izmed stopenj smo se zaustavili, lahko že leta nazaj, nam je jasno, kaj je naša naslednja točka in kaj lahko od nje pričakujemo.

 

Junaštva se nam dogajajo na vseh področjih življenja, ne glede na spol, starost ali družbeni status, le da so med nami razlike v vsebini in načinu poti, cikel pa je več ali manj stalen. Lahko smo eno takšno pot že opravili na osebnem življenju, pa jo zdaj bijemo na partnerskem področju ali se nam odpira pot na področju poslovne usmeritve. Vsaka nadaljnja pot na drugem področju je lažja, pomaga nam lahko izkušnja, da gre, da zmoremo. Bistveno za začetek te poti je, da zapustimo cono udobja in se odločimo v svojem življenju nekaj spremeniti.