Kako iskati »dobro« v nas samih in drugih okrog nas

Viharji na naših življenjskih barkah nas premetavajo skozi čas in naše občutke. Zdaj čutimo vznesenost, srečo, zaljubljenost, lahko bi plezali na vrhove sveta, spet drugič padamo v brezna obupa, nemoči, stiske, bolečine. Ti občutki nam kažejo, kljub temu, da se kdaj čutimo ravno nasprotno, da smo živi!

 

Pogosto se znajdemo v zvezi z nekom, ki smo ga še pred kratkim oboževali, pomenil nam je vse in v svoji neomajni sreči smo vse videli skozi tista čudovita rožnata očala, brez napak, vse smo sprejemali, se vsega veselili. Zdaj pa je drugače. Zdaj pa nas moti, kako vedno odloži nogavice, kako nikoli ne posesa pod posteljo, ko zaliva rože, vedno zmoči parket in zobno pasto vedno stisne tam v tubi, kjer mu/ji ustreza, ne da bi jo spet stisnil na konec in s tem pripravil/a za drugič ali zame, kot to storim jaz. Vedno pozabi kupiti moj najljubši jogurt in vedno kupuje tisto vrste kave, za katero ve, da meni pravzaprav ne ustreza. Pozabi zapreti straniščno školjko ali odpreti okno…na živce ti gredo že komentarji, ki so vedno isti ali preprosto tišina, ki tako glasno kriči: saj sem ti rekel/a!, ko, priznaš, si spet padel na isto past. Vam je znano?

 

Še huje je, ko si tako naveličan sam sebe. Sit si, da se še vedno po tolikih letih vrtiš okrog iste vsebine, ne najdeš rešitve, niti je z leti ne predelaš, kaj šele prerasteš. Ta občutek ujetosti v samega sebe, svoje vzorce, svoje misli, svoje spirale, ti vedno prigovarjajo: »Lahko greš na konec sveta, zamenjaš partnerja, hišo, mesto, državo, celo kontinent, jaz bom s tabo…in ves tvoj paket tudi!« Kdaj se ti ne da niti vstati iz postelje, niti odpreti rolete, kaj šele pogledati skozi okno. Zaprl bi vrata vase in kar počakal, da mine. A žal, ne mine. Vsaj ne kar tako. In včasih si enostavno sit boja, napačnih odločitev, vedno novih in novih preprek, ali kot danes moderno pravijo – izzivov. In podobno je z življenjskimi situacijami, včasih enostavno vse izgleda črno.

 

Tudi to je del življenja. Pomembno pa je, da znamo in zmoremo nekje narediti piko. Da znamo vse to na nek način sprejeti in svojo pot s pokončno držo tudi nadaljevati. V partnerstvu je pomembno, da lahko do partnerja čutimo neko hvaležnost. Da je tu. Da vztraja z nami ob vseh turbulencah in pretresih. Pomembno je, da spoštujemo, kar naš partner je, kar dela, kar čuti. Pomembno je, da cenimo, za kar se potrudi. In predvsem je pomembno, da mi to opazimo. Da komentiramo…da ne gre mimo nas, kot da je vse samoumevno. Ker ni. Da znamo pohvaliti tisto, kar nam je všeč, kar naredi dobro in še posebej, da mu povemo, kaj nas pri njemu/njej še vedno privlači. To ne pomeni, da zadržujemo v sebi, kar nam ni všeč in to požiramo, ampak da to povemo na miren in prijazen način, ko nas to zmoti, a se zavedamo, da je toliko in toliko drugih vrlin, ki nas k njemu/njej vlečejo. Ko pristopamo z več pohvalami ali pozitivnimi komentarji, se tudi na nasprotni strani vzbudi želja, da bi nas on/ona večkrat osrečeval/a in se še bolj potrudi. Večkrat pomislimo, v koga smo se zaljubili…kaj nas še privlači…kdaj nam še igra srce…in to spet in spet iščimo, spodbujajmo.

 

Podobno je pri nas samih, borbe so del življenja. Vsak od nas ima dve, tri ali tudi več tem, s katerimi se z različnih vidikov spopadamo večino svojega življenja. A napredujemo. Vsak korak naprej je stopnja bližje rešitvi, tudi če je za tja potreben še kakšen korak nazaj. Bolj ko si priznavamo, da smo vsakič dlje, lažje se nam je boriti naprej in več pozitivnih prihodnjih ciljev si lahko zastavimo. Predvsem pa s priznavanjem, da smo dobri, koristni, delovni, pošteni (tisto, kar dejansko mislimo o sebi) je pomembno, da smo s tem nekje zadovoljni. Gremo naprej, napredujemo, ampak tu in danes sem v tej situaciji zadovoljen, ne glede na to, kaj bo jutri. Večkrat ko zmoremo čutiti srečo v tem trenutku, večkrat ko se bomo smejali, večkrat ko bomo občutili svojo notranjo svobodo, boljši občutek bomo imeli o svojem življenju na splošno.

 

Zato je ključno, da v obdobjih, ki so težka, počakamo, si vzamemo čas, jih doživimo z vso njihovo bolečino in brezupnostjo ter odžalujemo, kar je minilo in se ne bo nikoli vrnilo. Potem pa se skušamo na novo odpreti novemu življenju, drugačnemu, pogosto z določenimi omejitvami, a z novimi spoznanji, drugačnimi radostmi, druge vrste občutji. Dajmo si priložnost. Odprimo se sreči. Vedno znova. Vsak dan je nova priložnost za srečo. Pustimo za seboj omejitve, ki ne nosijo smisla ali ki so odslužile svoj namen, sprejmimo drugačnost, sprejmimo svoje partnerje takšne, kot so in se skušajmo veseliti tistega, kar v naše življenje prinašajo veselega, dobronamernega, srčnega. Kajti to je naša izbira, kako bo v večji meri naše življenje tudi pobarvano.