Naše prednosti in talenti

Vsak od nas nosi v sebi določene dragocenosti, ki so drugačne kot pri nekom drugem in za nikogar ne moremo reči, da ni dober prav v ničemer. Že rodimo se z nekimi predispozicijami ali talenti, ki nam omogočajo, da se na določenih življenjskih področjih ne potrebujemo tako zelo truditi, kot na drugih, da nam nekaj gre dobro od rok. Vprašanje pa je, kaj s tem početi.

 

Neka svetopisemska zgodba pripoveduje o talentih. Gospodar je nameraval odpotovati in je svojim trem služabnikom dal talente, prvemu pet, drugemu dva in tretjemu enega in jih pozval, da se čez leto dni vidijo in mu bodo pokazali, kaj so s temi talenti dosegli. Prvi in drugi služabnik sta talente unovčila in oplemenitila, da sta njihovo vsoto podvojila. Tretji služabnik pa je talent zakopal, da ga bo, ko bo leto okrog, gospodarju lahko pokazal. Prva dva sta bila za svoje oplemenitenje nagrajena, tretji pa kaznovan, ker svojega talenta ni znal ali hotel uporabiti in je po najvarnejši poti raje shranil talent rez vsakršnega truda ali tveganja, da ga bo pokazal.

 

Podobno je Jung trdil, da če si s talenti obdarjen, to ne pomeni, da si nekaj pridobil, pač pa da moraš nekaj vrniti drugim. To pomeni, če si se rodil s talentom, da lepo slikaš, je tvoja naloga, da slikaš, ker s tem družbo bogatiš, ljudi osrečuješ, mogoče celo širiš njihove horizonte. Če znaš dobro igrati na saksofon, potem ga moraš igrati in s tem deliti darove tvojega talenta z drugimi, kajti le tako dobi tvoj talent pravi smisel. Če si spretna z rokami, je dobro, da se učiš ročnih del, ker boš s tem pripomogla k dobrobiti nekoga drugega. Če znaš dobro popravljati avtomobile, potem moraš tem poklicu slediti in ljudem pri tem pomagati. Seveda vse to za seboj potegne kup dela, vaje in truda, ampak vseeno manj, kot če takšnega talenta ne bi imeli.

 

Če se torej rodimo visoki in spretni, pa svoje prednosti ne bomo izkoristili z na primer igranjem košarke, smo svoj talent nekako zapravili. Če smo tu, ker smo rojeni učitelj, pa si tega ne upamo uresničevati, bo toliko in toliko otrok brez učitelja z žarom, strastjo in veseljem, mi pa bomo opravljali nek drug poklic, ki nas ne bo osrečeval. Če imamo smisel za poslušanje ljudi in njihovih stisk, pa se usmerimo v poklic knjižničarja, nikoli ne bomo izkoristili svojega poslanstva v pravi meri in ne bomo izpolnjeni ne mi, niti ne bomo najbolj uspešni v svojem poklicu, če se z našo danostjo ne sklada. Če smo prišli na svet z občutkom za arhitekturo, pa tej strasti ne sledimo, je to skoraj tako, kot če bi ta svoj talent zakopali, da ga bomo čez leta pokazali drugim, a nikoli izrazili. In sčasoma bo ta talent na nek način zakrnel, usahnil.

 

Tako lahko svoj talent pojmujemo tudi kot svojo življenjsko nalogo, kot tisto, zaradi česar smo se rodili ali s kakšno nalogo smo sem prišli. Posledično pa prav ta naloga , če jo izvajamo s srcem in strastjo, tudi nam prinaša največ zadovoljstva in notranje izpolnitve. Ko delujemo v tej smeri, naša pot ne more biti napačna in povezava s svojim notranjim bistvom ustvarja stvari, občutke in produkte, ki so unikatni, neponovljivi in običajno ta dar ne usahne dokler smo v pravem stiku s samim seboj.

 

Ko si dovolimo slediti svojemu srcu, sledimo tudi svojemu daru. In ko sledimo svojemu daru, takrat smo najbolj kreativni, najdemo največ rešitev. Takrat smo najbolj koristni sebi v smislu osrečevanja samega sebe in svojega cilja, kot tudi družbi okrog nas, ki jo z našimi stvaritvami, spretnostmi ali ljubeznijo do dela s tem talentom bogatimo.