Spori v partnerstvu

Številni ljudje, ki prihajajo na psihoterapijo ali tudi poslovni coaching, kot razlog, zakaj so prišli, navede nekoga drugega. Na primer, »prišel sem zaradi moje partnerke, ki je taka in taka« ali »Moj sin me spravlja ob pamet!«. Ali pa: »Nikakor ne morem delati s tem in tem sodelavcem, ker je nemogoč…«ali »Moj nadrejeni me zafrkava«. Čeprav ljudje v večini vemo, da lahko spreminjamo le sebe, pa imamo pri predstavi, kaj to dejansko pomeni, običajno kar nekaj težav. A narava težave, ki jo imamo, pogosto govori o nas in ne o našem bližnjem.  

 

V vsakem partnerstvu – tudi v poslovnem svetu gre za partnerstva - kdaj pride do trenj, nasprotovanj ali prepirov. Vsebine sporov so običajno vezane na naše predpostavke, s katerimi v določen odnos vstopamo. Tu gre predvsem za neko sliko, skladno s katero smo bili vzgojeni v svoji primarni družini in pa naše življenjske izkušnje, ki jih pridobivamo skozi leta in nas izoblikujejo v takšne, kakršni smo zdaj. Lahko gre za videnja glede vzgoje otrok, upravljanja z denarjem, svobode v odnosu ali delitve dela, običajno vezano na to, kako smo to »vedno počeli«. Oblike sporov pa so prav tako različne, predvsem odvisne od naših osebnostnih lastnosti in lastnosti našega partnerja. Introvertirani se običajno povlečejo vase, ekstrovertirani eksplodirajo navzven in povedo, kar v tistem trenutku mislijo, pogosto pa še kaj več - česar sploh ne mislijo. Nekateri smo bili vzgojeni v bolj redoljubne, drugi bolj svobodne, in podobno...

 

Tudi trajanje prepira ali spora je zelo odvisno od naših osebnostnih lastnosti. Če smo navajeni, da se zapleti rešujejo tako, da »kuhamo mulo« iz svoje družine, potem jo kuhamo naprej tudi v svojih odnosih, včasih se zdi, da v nedogled in čas pri tem sploh ni pomemben. Če pa smo navajeni, da kolerično izbruhnemo, še preden premislimo, potem to običajno počnemo tudi kasneje.

 

Nedvomno so prepiri del vsakdana in večkrat (kadar ni to vse, kar je še od partnerstva ostalo) tudi gibalo rasti in razvoja zveze. Ključno pri temu pa je, da iz vsakega spora nekaj povlečemo, se nekaj novega naučimo. In to ne v smislu, kaj bi želeli naučiti partnerja, pač pa tisto, kar smo sami lahko iz tega potegnili. Če želimo iz spora povleci nekaj pozitivnega, je pomembno, da smo do sebe iskreni. Najprej lahko začnemo pri tem, kaj nas je dejansko spravilo v spor. Je šlo za nekaj, kar me običajno ne spravi s tira, danes pa me je? Ali gre za nekaj, kar se ves čas ponavlja v najinem odnosu in česar nikakor ne morem sprejeti? Me je v določeni situaciji zmotilo nekaj, kar nima zveze z našim partnerjem, ampak gre za neko našo preteklo izkušnjo, ki je ne želimo ponavljati, zato želimo postaviti mejo, še predno se situacija ponovi? Torej ključno je vprašanje, zakaj mene ta situacija tako spravi s tira, kot me je.

 

V času, ko spor traja, je priporočljivo, da razmislimo predvsem, kateri del bi sami pri sebi lahko spremenili na bolje, kakšen je naš prispevek v sporu oz. česa smo odgovorni sami. Če smo se prenaglili, potem mogoče poiščemo pot nazaj. Pomembno je, da se znamo opravičiti, če smo po svojem občutku ravnali narobe. Če pa so ti prepiri postali že stalna praksa, pa je sploh nujno, da razmislimo in določene reakcije spremenimo. Ko svojega partnerja ponovno poiščemo, se potrudimo in ga na nek način presenetimo. Pritegnemo njegovo pozornost z nečim, za kar si res vzamemo čas in kar doslej še nismo poskusili. S tem dejanjem mu/ji sporočimo, da nam je mar zanj/zanjo in da ga/je ne želimo izgubiti.

 

Tretje, kar pa je pomembno pri prepirih, pa se pojavi, ko se približujemo koncu. Takrat se moramo vprašati, kaj želimo s tem sporom doseči. Če želimo s pomočjo tega prepira napredovati, se nekaj novega naučiti in naš odnos premakniti na neko stopnjo višje, potem je ključno, da smo pri pojasnjevanju ali zastopanju svojih stališč iskreni in spoštljivi tudi do partnerja. To pomeni, da ne pretiravamo, ne posplošujemo, ne izsiljujemo in priznamo tudi svoje napake, sicer težko pričakujemo, da jih bo partner. Če želimo doseči dogovor, je dobro, da partnerja ne napadamo, mu očitamo ali pogrevamo starih primerov, ne napihujemo, kaj vse on ali ona počne narobe, pač pa predlagamo, kako bi si mi želeli.

 

Po prepiru pa je idealno, da se dogovorimo, kaj bomo naslednjič poskusili spremeniti. Opazujemo sebe, kdaj ravnamo prav in katere so situacije, ki bi nas lahko ponovno privedle do podobnih reakcij. Sčasoma tudi partnerja bolje spoznamo in poznamo tudi njegove šibke točke oz. situacije, kjer bo zelo verjetno prihajalo do trenj in se jih skušamo izogibati. To ne pomeni, da ne odpiramo bolečih tem, ampak da se o njih pogovarjamo tako, da pri tem upoštevamo rane svojega partnerja ali partnerke. Trud partnerja v smeri dogovorjenih rešitev pohvalimo in toleriramo tudi, če ne gre že od začetka vse, kot smo se dogovorili. Enako pa poskušamo sprejemati sebe. Kot je trdil C.G. Jung, ravno tisto, proti čemur se najbolj strastno borimo, postanemo sami. In če se iskreno zazremo vase in pomislimo, kolikokrat na dan bi sami lahko spremenili svoje vedenje, odzivanje ali tudi mišljenje, se lahko namesto obtoževanja in kritik raje ugriznemo v jezik. Tu se lahko naša pot spreminjanja začne.  Zato je še kako pomembno, da se v sporih ne postavljamo nad partnerja, ampak, vsaj kadar zmoremo, skušamo razumeti ozadje njegovih ali njenih reakcij in jih, tako kot partnerja, sprejeti in objeti, takšni kot so.