Čustva

Med druženjem z našimi otroci je dobro, če skušamo razumeti otrokova čustva in želje. Ko jih razumemo, potem jih skušamo še opisati z besedami, jih poimenovati, da jih bo znal prepoznavati tudi sam in se kasneje v družbi z vrstniki nanje tudi ustrezneje odzivati. Namreč, če otroka vprašamo, kako se počuti, drugega kot odgovora dobro ali slabo verjetno ne bomo dobili, ker se jih morajo najprej naučiti. Ko jih opisujemo, je priporočljivo bolj izpostaviti pozitivna kot negativna čustva. Neprijetno čustvo pa skušamo združiti s pozitivno strategijo spoprijemanja. Na primer: »Ja, razumem, da je strah neprijeten, ampak vsakogar od nas je kdaj strah, zato mogoče vprašaš strahca, zakaj te straši?« Lahko si izmislimo tudi pravljico o tem, kako strahci v resnici sploh niso tako grozni, če se z njimi pogovarjaš.

 

Pomembna je tudi uglašenost starša z otrokom, zato da ga lahko naučimo, kako lahko sam regulira svoja čustva in se sam pomiri. Če to obvladamo, ima to pozitivni vpliv na samozavest in na odnose z drugimi. Zato še posebej pohvalimo otroka, če mu je uspelo uravnati določeno čustvo, kar mu je težko, kot na primer, kadar počaka na vrsto, ko ostane miren in poskuša ponovno, čeprav ga situacija razjezi in da čustva opiše z besedami.

 

Kadar opazčustvaimo, da je otrok v stiski pri izražanju določenega čustva ali frustriran, ga najprej podprimo. Pogladimo ga po laseh, vzamemo v naročje ali ga stisnemo k sebi, sploh če je čustvo novo ali negativno. Ni priporočljivo, da ga takrat sprašujemo, kako se počuti, pač pa najprej umirimo sebe. Sicer se včasih zgodi, da otrok opazi, da je starš vznemirjen in mora zato najprej pomiriti njega, on pa se ne počuti nič bolje. Lahko pa začnemo z nevtralnimi vprašanji: »je kaj narobe?« Potem opišemo in pokažemo otroku, kako lahko to svojo stisko reši in izrazi svojo potrebo. Na primer, »če bi se tudi ti gugal, lahko vprašaš punčko, če se lahko še ti malo gugaš«. Skušajmo mu pomagati tudi pri učenju veščin samouravnavanja, na primer, »ko te razjezi, ker je nekdo vzel ravno igračko, s katero si se želel igrati ti, poskusiš globoko dihati, potem pa poveš, kaj si želiš«. Otroku konkretno pokažite, kako svoja čustva lahko opiše. Na primer, »vesela sem, kadar se igrava skupaj«, ali pa »si jezen, ker ti je punčka vzela tovornjak, mogoče jo vprašaš, če bi se igrala skupaj, ali se izmenjujeta tako, da se vsak igra pet minutk, nato pa zamenjata in bosta oba zadovoljna«.

 

Otrok se bo učil, ko nas bo opazoval, kako se mi odzivamo na določeno vedenje in ko mu bomo istočasno to tudi opisovali, s čimer bo spretnejši jezikovno in socialno med vrstniki. Konkretno mu lahko pokažemo, kako lahko deli igračke, prosi za pomoč, počaka, kaj predlaga, koga pohvali (npr. kako prijazno, da si to delil z mano, zaradi tega sem srečen ali pa čeprav je težko, se bom potrudila, da počakam, da končaš) in po drugi strani, s kakšnim vedenjem se odzovemo na določena čustva. Ko se igramo z otroci, ali se otroci igrajo sami, jim zato zelo konkretno pokažimo socialne veščine, da bodo vedeli, kako in kdaj se uporabljajo, na primer, kako počakamo, da smo na vrsti, kako delimo igrače, kako pohvalimo ali prosimo za pomoč.

 

Tako ga tudi vmes spodbujajmo in pohvalimo, ko mu to uspe in se ne oziramo na to, če se na naša prigovarjanja ne odzove. Pohvalimo otroka tudi vsakič, ko se sam ponudi, da bi nam pomagal, ali bi delil z nami. In ko se igramo vloge in se pretvarjamo, lahko s pomočjo lutke vse te veščine ponovno prikažemo. Pomagajmo otroku tudi opaziti, kaj počne nek drug otrok in ga spodbudimo k uporabi socialnih veščin. Pomagajmo mu razumeti povezavo med deljenjem igrač in občutki veselja pri drugi osebi, ki je igračko dobila ter povežimo posledice dejanja našega otroka s čustvi druge osebe.

 

Starši otroke spodbujamo na podlagi samogovora, v smislu »oh, kako se trudim, da bi lahko zavezala pentljico punčki…«, ali prošnje po pomoči: »misliš, da bi mi lahko pomagal«. Ne pozabimo pohvaliti otroka, ko je nekaj pripravljen deliti z nami, ali nam pomaga. Po drugi strani pa poskušamo ignorirati ali prikazati sprejemanje, tudi kadar se otrok določi, da ne deli določene igračke z nami ali nam ne pomaga, na primer: »Vem, kako rada se igraš s prav to punčko in je ne deliš rada, zato bom počakala, da pridem na vrsto kasneje«. V pomoč pri teh prikazih nam je lahko tudi akcijska figura in lutka, ki otroka nauči, kako pristopiti k igri, kako biti prijazen ali kako ignorirati neprijaznost. Na primer, na roko si damo lutko, ki pove, da si nečesa želi in ker otrok z njo ni prijazen, je žalostna, zato reče: »Želim si igrati s prijazno osebo, zato jo bom še malo poiskala drugje«.

 

Če povzamemo, starši lahko, kot že navedeno, z opisovanjem in spodbujanjem prijateljskega vedenja otrokom pomagamo tudi pri krepitvi socialnih veščin, kajti to so prvi koraki k vzpostavljanju trajnejših prijateljstev. Učimo jih nuditi in prositi za pomoč, deliti, delovati skupaj z nekom, govoriti s prijaznim glasom, vljudno in tiho, poslušati prijatelja, počakati na vrsto, vprašati za dovoljenje, izmenjevati predmete, počakati, strinjati se s predlogom nekoga drugega, podajati predlog drugemu, dajati komplimente, nekoga pobožati ali se ga mehko in nežno dotakniti, vključiti druge v igro in se opravičiti, če smo nekaj naredili narobe.

 

Ob učenju teh vsebin je nujno, da takšno želeno vedenje ves čas spodbujamo in ga pohvalimo.nasilje Pozabiti pa ne smemo, kako pomemben je konkreten zgled, kako starši delujemo skladno s tem, kar otroke učimo. S tem, ko naš otrok čustva zmore ubesediti, namesto, da svojo jezo sprošča na drugih ali na predmetih, je spretnejši med svojimi vrstniki, bolj konstruktivno reši svojo težavo in je zato nase bolj ponosen, kot otrok, ki pretepe prvega, ki pride mimo, zato ker ga je nekaj razjezilo.