Ignoriranje neustreznega vedenja

Negativno vedenje pri otrocih skušamo ignorirati z namenom, da ga zaradi naše pozornosti ne krepimo. Gre za vedenje, kot na primer jok, kujanje, čemernost, kričanje, preklinjanje, kreganje. Torej gre za vedenja, ki so neustrezna, vendar pa s tem nikogar posebej ne ogrožajo in naj bi po sistematičnem ignoriranju izginila. Seveda pa te tehnike ne moremo uporabiti pri vedenju, ki bi lahko vodilo v telesne poškodbe, premoženjsko škodo ali nedopustno motijo druge ljudi ali aktivnosti. Kadar otroka zaradi negativnega vedenja ignoriramo, pazimo, da z njim ni očesnega ali telesnega kontakta (ko je star nad tri leta). Skušamo ostati v isti sobi in delovati mirni, z nevtralnim izrazom. Ključno pa je, da takoj, ko otrok preneha z neustreznim vedenjem, otrok spet dobi našo pozornost, kajti s tem ignoriramo njegovo negativno vedenje, ne pa njega kot osebo. Za tem pa poskusimo preusmeriti pozornost na nekaj drugega.

 

Če nam uspe ostati mirni, smo s tem vzor za samokontrolo in strpnost. Najtežje pri tem je namreč prav kontrolirati našo jezo in se zadržati, da otroka ne kritiziramo. Če to veščino šele uvajamo, moramo na začetku pričakovati večji odpor, ker otroci preizkušajo naše meje. To je del njihovega razvoja, saj s tem dolgoročno postajajo bolj neodvisni in samostojni. Ignoriranje pa bo učinkovito, če bo osamljen, torej, če se v tem času drugi družinski člani z njim ne bodo pogovarjali. Zelo pomembno je, da smo pri tem dosledni in vztrajamo do konca. Ignoriramo samo vedenja, za katera sami presodimo, da jih bomo lahko ignorirali (in ne bomo vmes izbruhnili, ali drugače ukrepali, ker nam je to vedenje preveč pomembno oz. nedopustno) in njihovo število omejimo. Za ustrezno vedenje pa naj otrok dobi dovolj pozornosti.

 

Uspešnost vzgojnih ukrepov pa je pogosto odvisna od naše sposobnosti poznavanja naših šibkih točk kot staršev. Dobro je poznati, kaj nas običajno spravi s tira in kje bomo lahko strpni in potrpežljivi, da privzgojimo drugačno vedenje pri svojem otroku. Pogosto imamo težave z lastno kronično jezo, tesnobnostjo, depresijo ali nas preprosto zaradi preobremenjenosti že vsak najmanjši problem spravi s tira. Posledično naši pretirani odzivi lahko pustijo hude posledice na odnos z našim otrokom. To kasneje obžalujemo in ko se pomirimo, se počutimo krive in se izogibamo pogovoru z otrokom, da se situacija ne bi ponovila. Izguba kontrole starša je zastrašujoča tudi za otroka, posledično pa se nauči posnemati agresivno vedenje in ga uporablja v vseh drugih situacijah. To pa otežuje dosledno vzgojo otroka. Zato je najboljši način kompromis, vendar pa to ni ravno pričakovati s strani staršev, ki so pogosto preobremenjeni, saj v lastni težki koži takrat niso zmožni odreagirati mirno.

 

Raziskave kažejo, da obstaja povezava med tem, kaj mislimo in kako se vedemo. To pomeni, če lahko spremenimo vsebino naših misli, lahko spremenimo tudi svoje vedenje. Če torej otroka dojemamo sovražno, bomo postajali vse bolj jezni. Če pa si v mislih ponavljamo, da smo se sposobni obvladati, nam bo to dolgoročno pomagalo, da se bomo lahko odzivali bolj racionalno in učinkovito. Zato je prvi korak k temu zamenjati misli, ki nas vznemirjajo, s tistimi, ki nas pomirjajo. Poskušamo prepoznati naša občutja takoj, ko se pojavijo in smo ob tem pozorni na naše telo. Poskusimo določiti, kakšne situacije nas vznemirjajo, izberimo najboljši način, kako se lahko obvladamo in ga skušajmo uporabljati. Na primer si vzamemo čas za pozitivno razmišljanje in se poskusimo na drugačen način spopasti z dano situacijo.

 

Ob otroku se pogosto naučimo več o sebi, kot smo kdaj koli vedeli, če smo le odprti za to. Naše slepe pege, ki se kažejo skozi stvari, ki nas vržejo iz tira pri otroku, so pogosto vzrok slabih odnosov tudi z drugimi ljudmi v naši okolici. Prav iz tega razloga je pomembno, da smo nanje pozorni in jih skušamo nekako odpraviti. Ključno je, da svojega otroka naučimo ustreznega vedenja, kajti tako se bo lažje znašel med svojimi vrstniki. Za nas pa je pomembno, da skozi odkrivanje svojih napak ohranjamo pristen in tesen odnos s svojim otrokom dolgoročno. Le tako nam bo lahko zaupal, ko mu bo težko.