Naše sodelovanje v igri in zaključevanje

Kot sem že pisala, je zaželeno, da imajo otroci na voljo nestrukturiran čas za igro in da jih spodbujamo v igrače, ki krepijo ustvarjalnost, kot je plastelin, kocke, barve… Če želijo, se v igri z njimi pretvarjamo, da smo nekdo drug. Smo pozorno in hvaležno občinstvo, ki kaže zanimanje za otrokova odkritja, vendar je vodja otrok. Dovolimo malo nereda in raje prej pripravimo okolje, kjer se ne bomo preveč bali za vse, kar bi se lahko zgodilo (umaknemo vaze, steklo, pogrnemo časopis ali prt ipd.).

 

Igra ni nujno, da je v naših očeh smiselna ali da ima cilj, pomemben je potek, proces, priložnost za poskušanje, raziskovanje ipd., daleč stran od resničnosti. Če vas otrok povabi, da se mu pridružite, ga posnemajte in sledite njegovem vodstvu, kako kaj naredimo. Ko pa je vaš otrok izčrpal svoje možnosti, da bi težave rešil sam, mu ponudite, da skupaj poiščete rešitev in počakajte, da to rešitev sprejme.

 

Pomembno je, da otroku ne strukturiramo in ne organiziramo igre, niti mu ne vsiljujemo svojih idej ali prevzemamo njegove igre na način, da se sami zatopimo v igro in ignoriramo otroka. Ključno je, da mu je pomemben proces in ne končni rezultat, kot nam. Z otrokom v tej igri ne tekmujemo in mu ne vsiljujemo za njegovo stopnjo prezahtevnih aktivnosti ali preveč naprednih igrač. Ne smemo ga presojati, popravljati, nasprotovati ali kaznovati načina igre. Prav tako ni priporočljivo zavračati vabila v otrokove igre vlog in pretvarjanja in mu takrat skušati preprečiti agresivnost ali nadzorovati vedenje. Kot že rečeno, ni dobro postavljati preveč vprašanj ali ukazovati ter poučevati otroka namesto, da bi se v prvi vrsti igrali.

 

Ko je potrebno v času igre postaviti meje, jih postavimo mirno, jasno in prijetno. Težavna vedenja kot so jok, jezikanje, izbruhi jeze ali agresije ter tarnanje pa ignoriramo, če jih ne želimo ojačati. Dobro je otroku pomagati s prehodom od ene vrste igre k drugi, npr. k bolj mirnim igram, če se pripravljamo na spanje.

 

Če se igramo z dvema ali več otroki hkrati, potem je dobro, da naša pozornost prehaja od enega k drugemu in da imamo za prehod dovolj časa. Zelo zaželen je kreativni proces, ki ga otrok opravi pri igranju, da neko stvar zmore sam in ga za to pohvalimo. Kot že napisano, smo v cilj osredotočeni le odrasli, otroci so bolj osredotočeni na proces, na potek igre. Prav tako je pomembno, da od njih ne zahtevamo preveč ali jim vsiljujemo prehiter tempo. Naj ta del igre ostane igra, ki jo usmerja otrok.

 

Ko se igra zaključuje, se moramo zavedati, da otroci potrebujejo najprej signal za zaključek igre, nato pa določen čas za prehod. Na primer, če se vozi s toboganom, mu rečemo, da se lahko še trikrat pelje, potem pa gremo domov. Dobro je, da štejemo, trikrat, dvakrat, zdaj pa še zadnjič in potem gremo. Povemo, da pridemo spet kmalu, če vemo točno kdaj, povemo, sicer ne obljubljamo stvari, ki jih ne bomo mogli izpolniti. Pohvalimo sodelovanje, če sledi našim navodilom in napovemo naslednjo aktivnost ali mogoče celo kaj vse zabavnega bomo počeli jutri. Nato preusmerimo pozornost na drugo aktivnost in ignoriramo morebitne proteste.