Odmor za pomiritev – 2. del

V prejšnjem članku smo govorili o odmoru za pomiritev kot načinu sankcioniranja nesprejemljivega vedenja. Dobro je, da pri tem razmislimo, kakšna oblika vedenja je že pripeljala do odmora v preteklosti oz. katera vedenja so za nas nesprejemljiva in bi jih želeli sankcionirati. Namreč ključno je, da smo pripravljeni, ko se takšno vedenje pojavi. Še posebej pomembno pa je, da otrok ve, kakšno vedenje vodi v čas za odmor. Če na primer otrok nekoga udari, moramo v trenutku, ko se to zgodi, otroke najprej ločiti in preusmeriti pozornost drugam.

 

Ob nasilnem vedenju moramo nujno otroka takoj odstraniti na prostor za odmor, kjer se ne more poškodovati. Najtežje pa je v teh trenutkih ohraniti mirno kri staršem, zato je zelo dobro, če vadimo tehnike sproščanja in spodbujanja samega sebe, da se lahko pomirimo in zmoremo učinkovito reševati takšne zaplete. O tem bomo govorili v naslednjem članku. Otroku, ko je miren, moramo jasno povedati, kaj je dovoljeno in kakšnega vedenja ne toleriramo. Opisati mu moramo, kako izgleda odmor za pomiritev, kaj naj v tem času počne in kdaj se le-ta konča.

 

Pri tem mu pokažemo, kako naj diha ali mu pokažemo igrico, da globoko vdihne in izdihne tako, da glavo skrije pod svojo majico, kot želva. Odmor mu lahko določimo tudi s številom vdihov in izdihov, kar mu bo pogosto lažje predstavljivo, kako dolgo bo moral ostati na odmoru za pomiritev. Lahko se podobno igramo rakovico, ki se umakne v svoj oklep, ko potrebuje svoj čas. Tako naš otrok globoko diha in izdihuje pod majico, tolikokrat, kot potrebuje, da se pomiri.

 

Kako to izgleda v praksi? Na primer otrok udari bratca. Ukažemo mu, da gre na odmor, kar pomeni, da mora sedeti na stolu 4-5 minut, če je star pet let. Otrok najprej protestira, nato pa se počasi umirja in je zadnji dve minuti miren. Starš zaključi čas za odmor in se pogovori z otrokom. Pove mu, da je njegov čas za odmor zaključen in se lahko gre igrat, npr. s kockami. Ob prvi priložnosti, ko se otrok vede ustrezno, starš pohvali otroka, na primer, »o kako prijazno od tebe, da si delil svojo igračko z bratcem!«

 

Če na naše navodilo, ker je udaril bratca, otrok noče na odmor, starš izreče prvo opozorilo v smislu: »lahko greš sam na odmor kot velik fant, ali pa te bom jaz odnesel.« Če gre otrok po tem opozorilu na odmor in je od petih minut zadnji dve minuti miren, starš podobno zaključi odmor in spodbudi otroka: »tvoj čas za odmor je končan, lahko se greš igrat z avtomobilčki« in ga ob prvi priložnosti ustreznega vedenja pohvalimo.

 

Drug primer, ko otrok ne uboga navodila za čas za odmor je, da starš izreče prvo opozorilo, kot na primer, »če ne boš ostal na stolu za odmor, boš šel v sobo za odmor«. In če to zaleže, kot prej ostane na odmoru in je zadnji dve minuti od petih miren, starš zaključi odmor in ga ob prvem ustreznem vedenju pohvali. Če pa opozorilo ne zaleže in otrok na primer predčasno zaključi odmor, starš odnese otroka v sobo za odmor. Pove mu, da ga je prinesel v sobo za odmor, ker ni ostal na stolu. Če potem otrok ostane v sobi za odmor pet minut in je zadnji dve minuti miren, potem starš zaključi čas za odmor in ob prvem zaželenem vedenju otroka pohvali kot smo opisali zgoraj.

 

Ponovno je potrebno poudariti, da se teh ukrepov poslužujemo le, ko milejša navodila pri našem otroku ne učinkujejo. Še posebej pomembno pa je, da se ne ponavljajo prepogosto, pač pa ga skušamo večkrat pohvaliti, takoj ko opazimo vedenje, ki je sprejemljivo ali vidimo, da se naš otrok pri nekem svojem opravilu res trudi. Namreč sankcije bodo učinkovite le, če bo otrok izkusil na lastni koži, da se negativno vedenje ne izplača, da več pozornosti, še posebej pa pohvale je deležen takrat, kadar se obnaša primerno.