Otroška ločitvena tesnoba

Otroci pogosto nihajo med potrebo po neodvisnosti in potrebo po starševski bližini in zaščiti. Večina do tretjega leta že predela svojo ločitveno tesnobo, vendar se občasno tudi kasneje otroci včasih znajdejo v stiski ob ločitvi od staršev. Če je naš otrok bolj sramežljiv in plašen, mu naša pomoč pri soočanju z ločitvami lahko pomaga, da se počuti bolj varnega in samozavestnega.

 

Zato takrat, ko odhajamo, otroku to sporočimo na predvidljiv način. Ne odtihotapimo se zdoma, da bi se izognili izbruhom joka ali jeze in ne lažimo o tem, kam gremo ali kdaj pridemo nazaj, saj bo to le še povečalo otrokov strah in negotovost, izbruhi pa bodo še hujši. Omogočimo mu dovolj časa, da lahko s svojo pozornostjo preide od tega, kar dela sedaj, na posvečanju pozornosti dejstvu, da odhajamo. Ob ločitvi se kratko poslovimo od otroka, ga objemimo in mu povejmo kaj pozitivnega, na primer kaj naj naredi v času, dokler nas ni nazaj. Zagotovimo mu, da se bo v tem času, ko nas ne bo, imel lepo in da je na varnem. Ob tem pohvalimo otrokovo naraščajočo neodvisnost. Če otrok hodi v vrtec, mu povemo, kdaj se bova spet videla in kdo ter kdaj ga bo prišel iskat.

 

Če bo otrok ostal doma, ko gremo mi zdoma, mu povemo, kdo bo v tem času zanj skrbel in kdaj se vrnemo in kaj se bo zgodilo zatem. Poskušajmo dodati neko pozitivno dejavnost, ki jo bova počela skupaj, ko se vrnemo, da se bo srečanja veselil. Poskušajmo se izogniti predolgim poslavljanjem in posvečanju prevelike pozornosti njegovim nasprotovanjem, ki so v večini običajna. Ko se vrnemo, otroka pozdravimo z veseljem in mu pokažimo, da ga imamo radi in da smo ga veseli. Če ima otrok kakšen predmet s posebnim pomenom, ki jih spominja na nas, jim pri tem ločitvenem prehodu lahko pomaga.