Pohvale

Naša družba je tako nevešča dajanja pohval. Ne gre za hvaljenje kar vsega povprek, ampak celo res zasluženih pohval. Vendar raziskave kažejo, da iskrena pohvala otroka spodbudi, da bo ustreznega vedenja več in takšno vedenje bo bolj pogosto. Otroka skušajmo pohvaliti, ko je v redu in ne čakajmo na popolnost, ker je ne bomo dočakali. Ni bojazni, da se bodo zaradi številnih pohval otroci »pokvarili«, ali da jih bomo s pohvalami razvadili, če bomo pri tem govorili resnico. Tudi za najbolj trdovratne razvade deluje sistem spodbud bolje, kot sistem posledic. Za težavne otroke je potrebno še povečati število pohval.

 

pohvala otrokaPomembno je najti priložnost na vsakem koraku, da otroka pohvališ, kajti s tem, kot rečeno, pri naših otrocih dosežemo več želenega vedenja. Dobro je tudi, če najdemo priložnosti, da kdaj pohvalimo sebe, saj smo s tem vzgled. Dajemo jasne in enoznačne, specifične pohvale v smislu: »O, kako temeljito si danes očistila čevlje in kako se svetijo!« Pohvale naj bodo usmerjene na vedenje, na primer: »Kako si se pri mizi lepo obnašal! Počakal si, da pove najprej očka, ki je imel besedo in šele nato si povedal ti in še počakal si, da si prej pojedel iz ust.« Skušamo pohvaliti z nasmehom in navdušenjem, najbolje je, če pri tem gledamo v oči.

 

Pohvalimo takoj, ko se zgodi zaželeno vedenje in na pozitiven način: »Bravo, kako si pravilno prečkal cesto po zebri! In ne: »Bravo, ker ti danes pri kosilu ni uspelo politi soka!« Pohvale moramo uporabljati konsistentno, torej vsakič, ko se želeno vedenje zgodi. Pohvalimo lahko tudi pred drugimi ljudmi, kar včasih doseže še večji učinek. Poleg opisnih pohval skušamo uporabljati tudi številne dotike, nežnosti, božanje po glavi, trepljanje, stisk roke, poljube in objeme, s čimer našim otrokom sporočamo, da smo ob njih, jih podpiramo in jih imamo radi.

 

Če imamo več otrok, potem je dobro pohvaliti enega izmed njih za neko želeno vedenje, saj obstaja velika verjetnost, da si bodo tudi drugi želeli pohvalo in si bodo sami prizadevali za podobno želeno vedenje, saj so videli, da so zanj lahko pohvaljeni. Takrat še posebej pazimo, da opišemo, kaj je bilo dobrega, ali nam je bilo všeč, da to slišijo vsi prisotni otroci, ker se od enega učijo vsi. Nikoli ne hvalimo splošno, pač pa specifično za tisto vedenje, ki nam je všeč v tistem trenutku. Kdaj pa kdaj lahko uporabimo nagrade presenečenja, če nam je bilo kaj še posebej všeč, saj želimo povečati pogostost pojavljanja takega vedenja.

 

Pohvalimo lahko vse vrste vedenj, ki jih pričakujemo od naših otrok, od tega, da delijo igrače, kar jim je zelo težko, do tega, da se z drugimi prijazno pogovarjajo, da upoštevajo našo prošnjo ali prošnjo nekoga drugega, da se zmorejo tiho igrati, prespati noč sami v svoji postelji, pospravijo obleke ali igrače, in podobno. Pohvalimo lahko, če rečemo: »Krasno«, »lepo«, »o, točno tako delaš, kot smo ti naročili«, »to pa je dobra ideja«, »zelo si napredoval v tem in tem«… Pohvalimo lahko tudi vzgojitelje, učitelje in druge ljudi okrog nas.

 

Poseben pomen pa je potrebno posvetiti pohvalam partnerju. Vse prepogosto jemljemo svoje partnerje kot same po sebi umevne, čeprav so ključni, da smo tam, kjer smo in da imamo te otroke, ki jih lahko vzgajamo skupaj z njimi. Partner nam lahko ključno pomaga pri tem, da je naša vzgoja uspešna ali da smo mi mirni, samozavestni v tem, kar počnemo in seveda ljubljeni. Nenazadnje pa smo dolžni pohvaliti sebe, da se trudimo po najboljših močeh in ob vseh ostalih zadolžitvah vzgajati srečne in odgovorne otroke. Ker pa nam je zaradi družbenih vzorcev tako težko deliti pohvale, pa bi bilo dobro tudi sebe priučiti navade pohvale sebi, kajti s tem bomo tudi lastne aktivnosti lažje speljali do konca.