Sledenje mejam

V prejšnjem članku sem pisala o postavljanju meja pri vzgoji naših otrok. Ko mejo postavimo in smo prepričani, da jo je otrok slišal in tudi razumel, potem je ključno, da to mejo vztrajno vzdržujemo. Če bomo že pri naslednji priložnosti, ki bo podobna tisti, ob kateri smo zadnjič mejo postavili, na to mejo pozabili, smo sebi in otroku naredili več škode kot koristi. Prihodnjič nas ne bo jemal resno, naučili pa ga bomo, da zadosti naši vsakokratni novi muhi, da je potem mir. Zato je izjemno pomembno, da vsakič, ko se podobna situacija ponovi, mi svoji meji vztrajno sledimo.

 

Izrečenih navodil in ukazov se skušamo vedno držati, sicer raje ne ukazujmo. Otrokove negativne reakcije na ukaz, kot so jok, dretje, pregovarjanje ipd. ignoriramo. Prerekanju ali prepiranju o naših navodilih se izogibamo. Zatem ko določeno pravilo postavimo, skušamo preusmeriti pozornost na drugo dejavnost ali stvar. Otroka pa pohvalimo takoj, ko upošteva naša navodila. Z navodili in za tem pohvalami, krepimo pozitivno vedenje in s tem povečamo občutek varnosti, ker so naša pričakovanja jasna in mi smo lažje konsistentni.

 

Ko kaznujemo, se namreč osredotočamo na negativno vedenje, ki temelji na strahu in škodi odnosu. Tudi če smo jezni ali razburjeni, je dobro, da se najprej nekoliko pomirimo sami. Sicer prehitro reagiramo in se odzovemo s prehudo kaznijo, za katero nam je potem žal. Zato je ne izvedemo, pač pa se skušamo prikupiti, s čimer izgubimo doslednost in posledično kredibilnost.

 

Če ponovimo potek, najprej postavimo jasno in jedrnato navodilo, nato počakamo pet sekund, da ga otrok lahko izpolni. Če ga izpolni, potem ga pohvalimo. Če ga ne, potem ponovimo zahtevo s ko-potem.  Na primer: Ko boš pospravil kocke, se bova igrala zdravnika. Če jo potem izpolni, ga spet pohvalimo. Če je ne, zopet počakamo pet sekund in če je ne izvede, izvedemo posledico. Vzporedno pa dosledno ignoriramo vse njegove morebitne proteste, ki so posledica postavljanja mej, sicer bomo s povečevanjem pozornosti negativnemu vedenju krepili le-tega.

 

Ko se otrok pomiri, preusmerimo njegovo pozornost k nečemu, za kar je verjetno, da ga bo pritegnilo. Stvar, ki trenutno ni dovoljena, odstranimo, da ga ne moti in mu ne vzbuja želje po tem, da bi jo imel. Kadarkoli lahko, otroku dovolimo stvari, ki jih želi, so varne in neškodljive. Tudi kadar česa ne sme, mu povejmo raje, kaj lahko ali mu povemo omejene možnosti, kdaj lahko. Občasno mu lahko odgovorimo s humorjem ali pesmico. Iz določenih navodil ali obveznosti lahko naredimo igrico, kako pridemo do naslednje etape. Mogoče spremljamo, kolikokrat kakšno stvar zavrnemo. Presodimo, če je zavrnitev preveč in kako bi lahko to kako spremenili.

 

Pri postavljanju meja lahko pridemo do več pasti, na primer, ko se ujamemo v past jeze. To pomeni, da zaradi negativnega obnašanja postanemo jezni, pri čemer dobi pozornost negativno vedenje otroka. Lahko se ujamemo v past umikanja. Na primer, če bo otrok dovolj vztrajal, se bomo umaknili in pustili, da zaradi ljubega miru naredi po svoje. S tem mu sporočamo, da če bo vsakič dovolj časa vztrajal s svojimi prošnjami, cepetanjem, jokom ali celo dretjem, bo običajno stvar dosegel. Lahko pa se ujamemo v past pojasnjevanja. To pomeni, da se z otrokom spustimo v pojasnjevanje, zakaj je to navodilo tako in tako in zakaj ga mora izpolniti, kar se lahko vleče v nedogled. S tem ga učimo, naj čim bolj zavlačuje, ker s tem odlaga svoje izvrševanje postavljene meje. Lahko pa tudi pademo v past vdaje, ko se vdamo otroku, da je vedno po njegovo, ker je tako lažje, ker ni prepira. S tem ga podobno učimo, da če naredi dovolj scene, bo dosegel svoje.

 

Če bi se naša pravila vsakič spreminjala brez pojasnil in bi enkrat meja bila postavljena tu, drugič pa tam, bi otrok s svojim preizkušanjem skozi jok, stisko in kričanje iskal to mejo in skoznjo svoj varni prostor. Ko pa otrok dojame, da je meja nepropustna in da vsakič, ko govorimo o isti stvari, ta meja ostaja nepropustna, pravilo pa je isto, bo to dejstvo tako tudi sprejel in nas tudi ne bo več poskušal ujeti v pasti. Prav s tem sledenjem našim postavljenim mejam pa našim otrokom vzpostavljamo varno okolje. Kajti ko je meja postavljena vedno isto, otrok natančno ve, da je to okvir, ki ga lahko pričakuje in to mu predstavlja varnost v tem vzgojnem primeru dovoljenj in prepovedi, kot tudi v odnosu z nami.