Anoreksija – kaj nam pripoveduje?

Ena izmed novejših mentalnih motenj, ki je ne beležijo pred šestdesetimi leti prejšnjega stoletja, je anoreksija. Čeprav se pojavlja v določenih primerih tudi pri moških, je znatno pogostejša pri ženskah. V nekaterih primerih je kot vrsta težave obvladljiva z vedenjsko kognitivno terapijo, ker gre za obvladovanje vedenja, vendar se pogosto zgodi, da se s spremembo oz. nadzorom nad vedenjem spremeni le fokus problema, ne dokopljemo pa se do vzroka, zato velja zdravljenje anoreksije med strokovnjaki za duševno zdravje (Franko, 1998) za zelo težavnega.

 

Izhaja običajno iz velike potrebe po kontroli svojega fizičnega in psihičnega okolja. Čeprav se lahko pojavi kot posledica določene vrste zlorabe (na primer spolne, čustvene, fizične ali mentalne), so številni primeri, ki zlorab ne navajajo. Zato je dobro na to motnjo pogledati s širše perspektive. Ob anoreksičnih osebah predvsem ženskega spola ima človek občutek, kot da bi želele zatreti, potlačiti in skriti vse, kar je v njih ženskega. Najpogosteje se motnja pojavi v času pubertete, ko se dekleta začnejo razvijati v ženske in po drugi strani gre za obdobje, ko se istovetijo s svojimi idoli. Če razmišljamo o tem, kakšni so idoli, s katerimi se želijo primerjati, gre običajno za ženske, ki so na videz tako vitke, da so vsakršne obline in ženstvenost prikrite ali so to moški.

 

Če se rodi kot ženska, potem se od nje pričakuje določena vloga, ki ji pritiče kot njenemu spolu. Lahko gre za občutke manjvrednosti v družbi, lahko gre za občutek, da je nasprotni spol smatra kot spolni objekt, lahko da se od nje pričakuje, da je mama, pa si vsaj v tem trenutku, tega ne želi. Predvsem pa si mogoče ne želi predalčkanja na podlagi njene spolne vloge? Ne želi se počutiti ujeta v to, kar naj bi ji vloga, ki jo je prinesla na svet, določala. Lahko, da si dekle želi s stradanjem prečistiti telo nezaželenih primesi, kot je na primer vloga materinstva ali vloga seksualnega objekta, zato ji hrana predstavlja nevarnost vrnitve v nezaželene vloge. V psihološkem smislu pa se hrani s svojo podobo, ki je v ogledalu vedno močnejša in polnejša, kot je v resnici. To jo na nek način pomirja, da je še popolnoma zdrava, čeprav jo v nezavednem to vodi v izstradanje in pobeg arhetipu matere.

 

Po drugi strani je tu pomembna vloga očeta. Če je vloga očeta pri vzgoji močna, ima običajno dekle močno strukturo, kar pomeni, da je dobro organizirana, pragmatična, deluje zelo razumsko, si zastavlja cilje in jih uspešno izpolnjuje. Tako deluje tudi na področju hranjenja – če si zada cilj, da bo izgubila deset kilogramov na mesec, jih tudi izgubi. Kljub naravnim danostim želi imeti svoj razvoj na nek način pod nadzorom.

 

Lahko gre pri tem tudi za povezavo s kompleksom Elektre (pri moških gre za Ojdipov kompleks), ki, kadar ni razrešen v starosti od štiri do šest let, vpliva na to, da dekle tekmuje s svojo mamo za pozornost očeta in jo želi preglasiti ali na nek način premagati. Če oče svoji hčerki v tistem obdobju jasno da vedeti, da je on že izbral svojo žensko (njeno mamo), ki jo spoštuje in ljubi (in tako tudi živi), potem mlado dekle na notranjem nivoju svojo mamo lahko spoštuje in ji ta ženska vloga ne bo tako negativna. Če pa bo dekle od svojega zgodnjega otroštva čutilo očetov prezir, poniževanje ali celo norčevanje iz vloge ženske, potem je jasno, da si dekle s to vlogo ne bo želelo poistovetiti. Za neko obdobje psihološkega odraščanja bo tako moški zanjo ideal, dokler ne bo dojela, kaj se v tej dinamiki pravzaprav dogaja.

 

Ker si starši vedno očitamo, kaj vse smo naredili narobe pri naši vzgoji, da imajo naši otroci te in te težave, naj vas pomirim, da tu ne gre izključno za nek družinski okvir in dinamiko odnosov, čeprav ima naš otrok s tem osnovno izkušnjo, gre pa tudi za nek širši kontekst družbe, na katerega v družini pogosto zelo težko vplivamo, ker smo ga tudi sami prinesli od svojih prednikov. Zato ti očitki tu nimajo posebnega smisla, bolj pomembno je v tem smislu razumeti, kaj je v ozadju te motnje in kako se je čim bolj pragmatično lotiti, da se jo v nekem srednjeročnem obdobju omeji in če je le mogoče, tudi odpravi, sicer nas lahko spremlja v takšni ali drugačni obliki skozi vse naše življenje.

 

Zakaj si torej dekle želi pobegniti od tradicionalne ženske vloge v današnji družbi? Ker ji očitno ni dovolj privlačna. Če se izstrada, ne bo več ujeta v ženskem telesu (kot so druge ženske), a tudi moški ne bo postala. Bo brezosebna, a s stališča zgoraj naštetih možnosti, bo varna, ker se ji ne bo potrebno odločati za vse tisto, kar so se vse ženske pred njo. A tu se njeno delo in delo njenih bližnjih šele začne. Kako lahko takšno dekle začuti, kdo je? Kako lahko občuti, da je ljubljena prav taka, kot je? Kako lahko sprejme sebe z vsem tistim, kar pride zraven?

 

Nekaj o tem, kako se soočati z izzivi anoreksije pa prihodnjič…

 

Več o tem tudi na: https://lurj.org/issues/volume-2-number-2/anorexia