Čemu služijo naše psihološke maske?

Prihaja pust in ljudje razmišljamo o maskah, ki bi si jih nadeli, da bi sprostili svoj konvencionalni videz in obnašanje. Psihološke maske pa si vsakodnevno večkrat nadenemo tudi v različnih življenjskih situacijah. Na primer, s svojim partnerjem se vedemo drugače kot s svojimi otroci in svojemu nadrejenemu prikazujemo drugačen obraz, kot ga na primer svoji prijateljici. Tudi naša mama ve o nas druge stvari, kot jih o nas ve naš sosed. Jung je ta pojav imenoval persona, saj izhaja iz antičnega gledališča, kjer izraz »per sonare« pomeni zveneti skozi in je ponazarjal zvok posamezne maske do vseh sedežev v amfiteatru. Gre pa za neke vrste naravnanost do zunanjega sveta in predstavlja nekakšen most med zavestnim jazom in zunanjim, objektivnim okoljem. Človek jo razvije zaradi prilagajanja in osebnih potreb okolici, a ne gre za individualnost, pač pa za nek kompromis med tem, kar od nas pričakuje družba, in našo resnično identiteto, med zunanjim posameznikom in samopodobo.

 

Na primer, v poslovnem svetu ali diplomaciji nam določen tip obleke omogoča, da nas ljudje jemljejo bolj resno. Če pa to obleko pozabimo »sleči« v pogovoru s prijateljem, nas bo dojemal kot neiskrenega ali nam bo v naši uradni maski težko zaupal. Še manj bo vesel naš partner ali partnerka, če bomo doma delovali, kot da smo še vedno v vlogi uslužbenca delovnega mesta, ki ga opravljamo v službi, hladno naročali svojim bližnjim, kaj je treba postoriti, namesto, da z otrokom spregovorimo v pravljičnem jeziku ali se stisnemo k partnerju ali partnerki ter jo/ga poljubimo. Še posebej je persona pomembna pri odraščanju v adolescenci, saj odraščajočemu pomaga zavzeti svoje mesto med vrstniki in pridobiti spoštovanje drugih, ključno pa je, da ne zaduši pristne individualnosti.

 

Tako bi recimo dalajlama, če bi se oblekel v poslovno obleko, ljudi presenetil, predvsem pa ne bi dosegel svojega namena, kajti ljudje bi ga jemali kot licemerneža. Podobno na primer Lady Ga Ga, če bi ne presenečala vsakič s svojo novo preobleko, bi težko predstavljala idol najstnikov, nekdo, ki si upa svoje maske spreminjati in ljudi okrog sebe šokirati. V neki formalni obleki bi bila nedvomno manj privlačna za mlade, ki prav tako preizkušajo svoj zunanji obraz, svojo masko. Še posebej pomembna je persona v verskih ideologijah in privržencih, ki bi prav tako v neki drugačni prevleki, kot smo je vajeni, težko poosebljala vidike, ki jih predstavlja. Številne obleke in vedenja pa so v verskih objektih sploh neprimerni in v takih primerih se neprilagojene iz njih izloči.

 

Persona je zato do neke mere zdrava, saj nam omogoča vse te prilagoditve, po drugi strani pa nas varuje, da pred drugimi nismo preveč ranljivi, saj v vsakem od svojih okolij predstavljamo le eno izmed svojih plati. Namreč vsi smo na nekaterih področjih bolj omejeni, šibkejši ali manj sposobni, zato skušamo razviti druge kvalitete, ki bodo te pomanjkljivosti izravnale. Problematično pa postane, če se preveč identificiramo s katero izmed svojih mask in je ne moremo sneti in zgubimo občutek za svoj pravi jaz. Na primer, če se politik preveč poistoveti s svojo funkcijo župana, se ob preteku svojega mandata povsem sesuje kot človek. Ali vojak, ki nikoli zares ne preneha s svojo službo, si v svojem zasebnem življenju nikoli ne privošči ranljivosti, kar ga prej ali slej stane njegovega duševnega zdravja.

 

Persona je zdrava, če izraža človekovo pravo individualnost in ne neke izmišljene v smislu nekoga, kar si želimo, da bi bili. Persona tudi mora sprejemati vsaj polovico družbenih in kulturnih zahtev, da nas bosta okolje in kultura sprejela kot njen del. Poleg tega pa mora persona spoštovati tudi neka fiziološka in psihološka merila, da je kredibilna. Na primer, nekoga, ki se ne ukvarja s športom, če začne naenkrat še tako navdušeno zagovarjati kolesarjenje, pa se vedno pripelje z avtomobilom, bomo težko sprejeli kot zagovornika športa, konkretneje kolesarjenja. Tudi na primer belopolti ali temnopolti, ki bi se borili za pravice rdečekožih indijanskih staroselcev, bi bili v javnosti verjetno drugače sprejeti, kot če jih zagovarjajo pripadniki njihovega ljudstva, kar je včasih lahko tudi prednost in podobno.

 

Naše sanje bodo govorili o personi, če bomo sanjali, da smo na javnem mestu goli ali da smo premalo ali preveč oblečeni ali da smo enostavno neprimerno oblečeni ali se ne primerno vedemo na mestu, za katerega se pričakuje določen tip obleke in vedenja. Takrat je dobro, da premislimo, v kakšnih situacijah, kdaj se ne počutimo »v svoji koži«. Kdaj si ne dovolimo biti, kar smo in se pretvarjamo za druge. Namreč v svoji osebnostni rasti je pomembno, da se naučimo biti tisto, kar resnično smo. Ključno je, da si upamo biti, kar smo. Če mislimo drugače, kot večina, da si upamo to zagovarjati. Če nam je všeč rdeča, pa trenutno ni modna barva, da je ne oblačimo zaradi drugih, pač pa zaradi sebe. Da si drznemo povedati, kar mislimo, čeprav vemo, da to v določenem krogu ne bo najbolje sprejeto. Da vemo, kdo smo in da za tem tudi stojimo! To je pogosto junaško dejanje, a neizmerno osvobajajoče.