Je pozitivno mišljenje res pozitivno za nas?

Na facebooku (https://govori.se/zanimivosti/mojster-zena-pojasnjuje-zakaj-je-razmisljaj-pozitivno-pravzaprav-obupno-slab-nasvet/) sem prebrala članek o nekem mojstru Zen budizma, ki zavrača filozofijo pozitivnega mišljenja. Ne bi se mogla bolj strinjati z njim. Filozofije pozitivnega mišljenja nas namreč učijo, da moramo vedno razmišljati pozitivno, ignorirati vse, kar je negativnega, kot da sploh ne obstaja in se pretvarjati, da smo že na cilju, čeprav se na potovanje sploh še nismo odpravili.  V smislu, ležim na kavču, s čipsom v eni in pivom v drugi roki in če razmišljam pozitivno o tem, da bom bogat in v to verjamem, potem nedvomno postanem bogataš. Ali pa razmišljam o opustitvi uradnega in alternativnega zdravljenja ob hudi bolezni zaradi odločitve, da se bom zdravil s pozitivnim mišljenjem. To je lahko nevarno. Ampak če zmoremo razmišljati pozitivno, po teorijah pozitivnega mišljenja, slabe stvari iz našega življenja izginejo in smo samo še srečni.

 

Seveda je dobro, če kozarec vidimo raje napol poln, kot na pol prazen. To nam včasih pomaga zaradi lažjega pristopa k problemu in večje volje in zainteresiranosti. Tako se naloge raje lotimo kot izziva in ne kot problema. Prav tako nam včasih pogled z neke distance in poudarjanje pozitivnih lastnosti pri določenem človeku pomaga, da z njim lažje živimo. Na primer, če znamo v partnerju opaziti njegove vrline, jih kdaj pa kdaj pohvalimo, bo logična posledica več takšnega vedenja in s tem tudi večje razumevanje v paru.

 

Kdo smo ali se pretvarjamo

 

Vendar kadar je naše razpoloženje drugačno, ne vidim smisla v pretvarjanju. Pogosto sem slišala: »ne smeš jokati, to ti pusti trajne rane na srcu« ali pa »če si boš dovolila žalost, bo vse okrog tebe prevevala žalost« in podobno. Pa je to res?

 

Kadar smo žalostni, nam takšna pozitivna filozofija ne bo pomagala, da bomo potem pa kar naenkrat veseli, pač pa bomo to žalost le nekam potlačili in bo čez nekaj časa privrela ven. Lahko v obliki še večje žalosti, ki se bo skozi čas nakopičila, ali v obliki nekega drugega čustva ali celo v obliki kakšnih bolezenskih znakov. Kadar nam je hudo, se lahko pretvarjamo, kot da nam gre odlično. Ali kadar smo jezni, si lahko nadenemo masko prijaznega…

 

Misli pozitivno

 

Ampak ali nas bodo take ljudje dojemali kot iskrene? V tem primeru bomo več energije vložili v to pretvarjanje, kot bi jo sicer, če bi se enostavno prepustili svojim čustvom, potožili prijatelju ali poiskali pomoč terapevta ali se mogoče enostavno umaknili vase, bolečino izjokali in bi se sprostili. Energijo pa bi lahko vlagali v stvari, ki nas veselijo sicer kadar smo dobre volje.

 

Vem, to ni ravno moderno, to ni usmerjeno v pozitivno! Danes moramo biti vsi ves čas »in«, kar pomeni nasmejani, veseli, srečni, za v revije in pozitivno misleči, kot pišejo ameriški avtorji številnih knjig na temo pozitivnega (Ester Hicks, Wayne W. Dyer, Napoleon Hill, Secret in še in še…), ki jih spoštujem, ker so uspešni že zaradi številnih sledilcev.  Nedvomno, v tej filozofiji je vsekakor veliko dobrega. Na primer neke vrste pozitiven pogled v prihodnost, ki je povsem zdrav in koristen potem, ko si si priznal, da ti je po smrti bližnjega hudo ali da ti iskanje službe ne gre, ali da nimaš družine, pa si jo želiš… Potem pa se usmeriš v pozitivne možnosti in se vprašaš, prav, kaj pa lahko naredim v smeri k svojem cilju? Ali pa, ko zaradi strahu vidiš vse mogoče nevarnosti, ki se lahko zgodijo, ko gre tvoj otrok prvič na pot. Namesto, da vidiš vse te grožnje, si priznaš, da gre za hud strah, nato pa se poskušaš umiriti in potem poiščeš pozitivne in logične razloge, zakaj te še ni poklical…

 

V vsakem primeru pa je po mojem mnenju dobro izhajati iz tega, kar je naravno. In naravno je, da svoja čustva, ki so lahko pozitivna ali negativna, tako občutimo in tudi izražamo. Ko smo veseli, lahko skačemo, vriskamo in objemamo ljudi okrog sebe, ampak ko nam je težko, je treba to spoštovati! Takrat si moramo svojo stisko najprej priznati, jo začutiti na svoj način in si vzeti prostor in čas zanjo. Kot pravi Sanja Rozman v eni izmed svojih knjig, »pusti bolečini, da deluje«. Bolečina nam namreč pogosto prinaša sporočila in potrebno jo je doživeti in preživeti. Na tej poti ni modnih, pričakovanih, pozitivnih reči. Običajno si jo sami utiramo tam, kjer noga drugih še ni stopila. Prenašamo s seboj to bolečino, a tudi njena sporočila so edinstvena, globlja in samo naša. Vsekakor pa vredna doživeti!