Koliko nas naše maske stanejo

V prejšnjem članku smo govorili o naši psihološki maski – personi, ki nam pogosto služi, da svoje ranljivosti in intimnosti ne izpostavljamo okolici. Vzdrževanje neke oblike našega nastopa pred določenim krogom ljudi pa vzame kar nekaj časa in naše energije, sploh kadar persona ni skladna s tem, kar je tudi sicer del naše osebnosti. Ker gre za nek most med našim jazom in okolico, nanjo vplivajo mnenja in pričakovanja drugih. To pa je zelo nehvaležno, kajti zdi se, da poteka kot v povesti o očetu, sinu in oslu.

 

Ko oče posadi sina na osla, sam pa hodi zraven, se ljudje, ki hodijo mimo, zgražajo, češ, kaj se pa to pravi, da sina nosi osel, oče, ki pa je starejši in bolj utrujen, pa hodi. Zato oče reče sinu, da zamenjata, da bo sam sedel na osla, on pa naj hodi zraven. Ljudje, ki so prihajali mimo, so se zopet zgražali, kakšen oče pa je, da mora sin hoditi, sam pa sedi na oslu. In oče potegne na osla še sina, tako da sta oba sedela na oslu. Ljudje, ki so ju srečevali so se zdaj zgražali, kako ubogi osel, da mora nositi oba in da se bo revež še zgrudil. Zdaj v obupu oče zleze z osla in tudi sina potegne z njega. Ko tako hodita ob oslu, se jima ljudje smejijo, kako sta neumna, hodita peš, ko bi se lahko peljala na oslu!

 

Pričakovanja drugih na nas vplivajo skozi vse življenje, od zgodnjega otroštva preko vzgoje naših staršev, kulture okolja, v katerem živimo, jezika, tudi veroizpovedi naše okolice, navad in običajev naše širše družine, tudi poslovnega okolja, v katerem živimo. Istočasno z razvojem prilagajanja okolju pa se krepi od otroštva proti odraslosti tudi naš jaz. V drugi polovici življenja naj bi se naš jaz pomikal vse bolj k našemu notranjemu bistvu, ki ga v jungovski psihologiji imenujemo sebstvo. Sebstvo je neko naše notranje bistvo, naš potencial, naše možnosti, do katerih se v določenih razmerah lahko razvijemo ali z drugimi besedami tisto, kar je božjega v nas. V kolikšni meri pa nam to uspe, pa je odvisno od številih dejavnikov, ki vplivajo na to, ali se želimo zares uresničiti v svojem bistvu, ali pustimo, da nas življenje premetava od naših zavestnih pojmovanj, kaj naj bi mi postali, do na drugi strani pričakovanj naše okolice.

 

Kadar ne živimo svojega potenciala, ko se preveč usmerjamo na vidike, kakšni naj bi bili po mnenju drugih, takrat smo zelo šibki, ker veliko svoje energije porabljamo za vzdrževanje svojih mask, svoje persone. Posledično tvegamo številne psihosomatske bolezni. Začne se že z odcepljanjem od svojih staršev. Dobri odnosi s svojimi starši nas bogatijo. Če pa smo v preveč dobrih odnosih z njimi, pa tvegamo, da smo z njimi tudi v odrasli dobi nekako zliti. To pomeni, da si ničesar ne upamo storiti sami, vedno pokličemo mamo, kaj pa ona meni o tem in tem. Ali pri vsakem svojem koraku pomislimo, kaj pa bi moj oče rekel na to in nas ti občutki spravljajo v neko odvisnost od njih, kot da nikoli zares ne odrastemo. To lahko vodi tudi v nevroze ali anksiozne motnje, ko nas je naenkrat vsega strah in strah se z leti stopnjuje. V službi na primer, ko na vsak način želim izpolniti pričakovanja svojega nadrejenega, prej ali slej ugotovim, da zato, ker se name lahko zanese, delam vedno več kot drugi, ostajam v službi dlje in sem veliko bolj pod stresom kot sodelavci. Cilji pa niso zares moji, ampak njegovi. Iz tega se razvije začarani krog sindroma izgorelosti, ko se enostavno sesujemo, ker nismo znali prej postaviti meje.

 

To izhaja iz podobe, kakršno želimo, da jo drugi vidijo v nas. Torej želimo, da nas nadrejeni vidi v najlepši luči… in da bo naša mama na nas ponosna…in da nas bo partner občudoval…in da bodo otroci v nas videli idealnega starša…in podobno. Ne pomislimo pa, koliko zaradi te podobe, ki jo želimo prikazovati družbi, ves čas živimo preko svojih meja, ves čas smo utrujeni, razdraženi, v stresu, ki sploh ni vezan izključno na poslovno okolje, pač pa se širi tudi na to, koliko nas nepospravljena hiša, nezlikano perilo, kuhanje kosila v zadnjem hipu, ko so otroci zaradi lakote že tečni in razgrajajo, nekonsistentna vzgoja otrok in drugih nešteto nalog, ki jih ne znamo spustiti z vajeti, stane v smislu stalne ukleščenosti v vzdrževanje svoje idealne podobe. To nas stane predvsem notranjega miru in svobode pri odločitvah, stika s samim seboj, s tistim, kot smo prej rekli, kar je božjega v nas.

 

Če torej zmoremo pogledati nekoliko z distance, se moramo vprašati, kaj nam v življenju največ pomeni in kaj si zares želimo tem ljudem nuditi. Bo naš partner ali partnerka čez nekaj let še vedel, da je bilo perilo ves čas zlikano, da je bilo kosilo kuhano pravočasno, da so bili otroci siti in umiti, da so šli pravočasno spat, da je bila trava pokošena, klet pospravljena in ali se bo naš šef spominjal, kako smo ostajali dlje kot ostali? Verjetno ne. Spominjali pa se bodo verjetno drugih stvari. Na primer otroci, kako smo se zabavali, ko smo se igrali z blazinami po vsem stanovanju, kako je oče z njimi izdeloval ptičjo hišico, kako je mama z njimi skupaj pekla piškote (ne kako je bila umazana kuhinja), kako se je vedno nasmejala, ko je prišla po njih v vrtec in jih res toplo stisnila k sebi, da so se počutili dobrodošli. Partner se bo verjetno spomnil, kako sta se po tem, ko so otroci zaspali, usedla skupaj ob kozarcu vina in prijetni glasbi, ali sta se izmuznila ven na sprehod, ali sta si vzela prosti dan in se podala na dogodivščino v neznano… In nadrejeni se bo verjetno spominjal odnosa, ki sta ga imela, ko sta sodelovala. Zato je ključno, da bolj kot vzdrževanju neke idealne podobe, namenimo čas najprej sebi, da smo v stiku s seboj, da zmoremo izražati veselje in srečo, toplino in mir, kajti le to je največ, kar lahko podarimo svoji okolici in bližnjim.