Senca

Ljudje sebe pogosto vidimo kot dobronamerne in dobrosrčne, za razliko od slabših oz. zlonamernih ali pa hudobnih sosedov, kakšnih znancev ali celo prijateljev, za katere smatramo, da so včasih tudi slabi. Da ne govorimo o marginalnih skupinah, kot so na primer brezposelni, migranti, zaporniki, homoseksualci in druge skupine, ki so vedno slabi. Kadar razmišljamo o sebi, nam to ne gre prav dobro z jezika, ali pa svoja dejanja upravičujemo s številnimi takšnimi ali drugačnimi razlogi.

 

Smo nekateri ljudje res vedno samo pozitivni, drugi pa vedno slabi, zlobni, neumni, sebični in grdi? Jung (C. G. Jung, Collected Works) nam v svojih delih daje misliti, da smo vsi ljudje tako dobri, kot smo tudi slabi. Tega »slabšega« dela nas ne moremo sprejeti kot del sebe in ga poskušamo na nek način zanikati, ga skriti. Ironija pa je v tem, da te naše slabše strani ali senčne strani, ki jih imenuje senca, vidijo vsi drugi razen mi sami. Mi pa te svoje senčne in nesprejemljive strani projiciramo ven, na druge in jih kritiziramo. Ravno tisti ljudje, ki jih najbolj kritiziramo, nosijo projekcijo naše najmočneje potisnjene sence. Zato je včasih dobro razmisliti, zakaj nam gre nekdo tako zelo na živce, zakaj neke lastnosti pri nekomu nikakor ne moremo sprejeti ali zakaj se v nekem odnosu ves čas borimo z določeno karakterno značilnostjo, ki je ne prenesemo. Mogoče se zgodi, da trčimo ravno v tisto, kar sami tako težko sprejemamo pri sebi.

 

Rek »vrag doma, angel zunaj« dobro ponazarja, kako se tujim ljudem kažemo v najlepši luči, kot angeli, doma pa smo nesramni s svojimi družinskimi člani, manipuliramo vse po vrsti in se med štirimi stenami izživljamo, ker ta naša senčna stran vedno obstaja in nekje privre ven. Zato je toliko bolje, da si te stvari priznamo, da smo pač ljudje, da imamo dobre in slabe strani, ki so oboje del nas. Seveda tu ne gre za upravičevanje naših zlonamernih dejanj, češ, da smo tako ali tako vsi tudi slabi, zato se nam ni treba truditi k boljšemu, pač pa gre zdravo sprejemanje naših slabših strani in postopno integracijo tudi teh slabših plati v nas same.

 

senca

 

Zakaj sploh iskati svojo senco, če je pa lepše živeti osvetljen s soncem, dober, prijazen, odkritosrčen, močan in brez kakršnihkoli težav? Svojo senco je dobro poznati zato, da je ne projiciramo na druge. To pomeni, da nismo polni sovraštva do drugih, da nismo nestrpni do vsega, kar je drugačno. Z drugimi besedami je svojo senco dobro poznati, da jo lahko sprejmemo. Resnica ZARES osvobaja. Stvari, ki jih o sebi vem in niso najboljše, najprej težko sprejmem in celo zanikam, potem pa spoznam, da je toliko stvari, na katerih bi še lahko delal pri sebi, da pravzaprav sploh nimam časa ali energije razmišljati o tem, kako slab je nekdo drug.

 

Gre tudi za neko zdravo kritičnost do sebe in do okolice. Če vemo, da imamo sami tudi slabše strani, potem vemo tudi, da imajo tudi ljudje iz marginalnih skupin dobre plati. Mogoče revnemu kupimo hlebček kruha in se pozanimamo o njegovi življenjski zgodbi, poslušamo pijanca, ponudimo roko homoseksualcu, obiščemo zapornika ali ostarelega v domu, nas zanima prehojena pot migranta… Vse to so priložnosti, kako pri nekoč za nas »pretežno slabih oz. ubogih« spoznamo in sprejmemo, včasih celo vzljubimo drugo, »dobro« stran. Namreč vsak od njih jo ima, le še priložnosti ni dobil, da bi jo ljudje opazili.

 

Tlačenje, prikrivanje oz. zanikanje senčnih strani nas pogosto vodi v fanatizme, kot smo jim priča v težkih ločitvah med zakoncema, sosedskih sporih, rasnem, verskem ali spolnem sovraštvu in vojnah. V kritizirani strani vidimo svoje senčne plati in si jih tako močno prizadevamo izničiti. Če pa nam po drugi strani uspe svojo senčno stran integrirati, potem vemo, da imamo poleg svojih dobrih lastnosti tudi slabe (kot razmišlja Erich Neumann v svoji knjigi Depth Psychology and the New Ethics), ki lahko bližnjega ogrozijo. V tem primeru imamo dovolj dela že s tem, kako integrirati ta svoj senčni del, kot da bi imeli čas in energijo napadati bližnje ali daljne sovražnike, ki so taki, kot so. Cilj vsega tega naprezanja pa bi morala biti ravno ta zdrava kritičnost do sebe, ki bi v prihodnosti dovolj energije usmerila v iskanje dobrega in bi bil zaradi zavedanja lastne sence tudi interes večjega števila ljudi usmerjen v mir, pomoč, vzajemnost, sodelovanje ipd.

 

Kako prepoznati svoje senčne strani? Najlaže svojo senco prepoznamo v sanjah. Sanje nas namreč vodijo v smeri prepoznavanja vseh delov naše duše, do spoznanj, kdo v resnici smo. V sanjah ženske, ki skrbno pazi na prehrano in zdrav način življenja, nastopa v močnejši, bolj zanemarjeni in površni osebi. Drugi način je s pomočjo prijateljev, partnerja, otrok ali drugih, nam bližnjih, ko nam očitajo, da smo taki in taki, mi pa tega v resnici ne želimo slišati. To so naše sence. So del nas, če to priznamo ali ne. A kot že rečeno na začetku, včasih težke, boleče teme prinašajo nova spoznanja. Četudi so boleča, so dragocena, z njimi pa smo notranje bogatejši, polnejši v svojem bistvu.