Terapija preko elektronskih medijev - da ali ne?

Ob vsesplošni uporabi interneta in elektronskih medijev se nam zastavlja vprašanje o vmesnosti in primernosti uporabe le-teh tudi v psihoterapevtskem procesu. Tema je bila obravnavana na zadnjem jungovskem kongresu leta 2015 v Trstu (Mauro Bonetti in Ambra Cusin), Fakulteta za psihoterapevtsko znanost SFU pa ravno pričenja sodelovanje pri empirični raziskavi, ki bo preverila izkušnje različnih terapevtskih smeri pri procesih terapij in supervizij na daljavo (http://www.mojpsihoterapevt.si/), o katerih izsledke bomo lahko prebirali v bližnji prihodnosti.

 

Če si zastavljamo to vprašanje, se moramo najprej osredotočiti na bistvene prvine psihoterapevtskega procesa, da je le-ta sploh lahko uspešen. Tu gre za klientovo zavezo k terapiji, vzdrževanje terapevtskega okvirja, ki ga s tujko imenujemo »setting« in projekcije, ki se ustvarjajo med klientom in terapevtom, imenovane transferni ter kontratransferni procesi.

 

Po eni strani se zdi, da je ravno klientova budnost v procesu, njegova aktivnost in energija ter projekcije med klientom in terapevtom, skupaj z varnostjo tega odnosa tisto, kar zdravi, oz. izboljšuje način življenja, po drugi strani pa je terapija po določenih vnaprej znanih kriterijih po skypu boljša kot možnost, da se za terapijo zaradi nerazpoložljivosti klienta ali terapevta, ali zaradi določenih življenjskih okoliščin (službe, varstva otrok, oddaljenost ipd.) ne odločiš. Poglejmo si posamezne vidike podrobneje.

 

Klientova zaveza

Prva in najosnovnejša je klientova odločitev za vstop v terapevtski proces. Ta odločitev mora vključevati tudi prvi vzgib, ki nas pripelje na terapijo. To pomeni, da nas na terapijo ne more naročiti nekdo drug, pač pa moramo poklicati sami in se sami dogovoriti za termin. Odločitev za terapijo se mora odražati tudi naprej v naši želji po izboljšanju ali odpravi naših težav skozi ves terapevtski proces, seveda v večji ali manjši intenzivnosti in vnemi glede na druge okoliščine skozi čas. Pomembno pa je, da sami, seveda ob budni spremljavi terapevta aktivno iščemo možne načine k ozdravitvi in si sami prizadevamo v smeri naše samouresničitve oz. individuacije. Na primer, ne čakamo na terapevta, da nam bo prinesel določeno priporočeno knjigo na neko temo, ampak jo sami poiščemo, ne pričakujemo od terapevta, da nam bo analiziral sanje, ampak iščemo asociacije sami in podobno.

 

Če se tu vprašamo, kaj se dogaja s trudom in prizadevanjem v smeri rešitve naših težav, če to isto izvajamo preko elektronskih medijev, potem bi odgovorili, da je seveda bolj priporočljivo, da se na terapijo odpravimo z avtom, peš, ali z javnim prevozom, kajti tu se zrcali neka naša aktivnost. In če to aktivnost primerjamo z aktivnostjo, da sedeš za mizo, ali še to ne, na primer ležiš na postelji in priključiš računalnik, potem je odgovor jasen. Za korenitejše spremembe v načinu našega razmišljanja in delovanja, ki posledično vplivajo na drugačen način življenja in omogočajo potencialno odpravo določenih težav, namreč kratkotrajne, instant rešitve, brez večjega napora in truda ne bodo zadostovale.

 

Drug vidik terapije pa je, da bi moral terapevtski proces potekati v okoliščinah, čim bližje realnemu stanju v življenju, da se lahko projekcije vršijo na realnosti podoben način. O tem več kasneje. Če realno stanje pomeni, da je potrebna terapija preko elektronskih medijev, potem je po mojem mnenju vsekakor bolje to, kot nič, potrebno pa je jasno določiti okvirje terapije.

 

Terapevtski okvir

Terapevtski okvir zajema dogovor med klientom in terapevtom o načinu, času in trajanju terapije ter plačilu. Dogovor o terminu srečevanja, trajanju seans, ceni za uro in načinu plačila spadajo med osnovne kriterije, ki morajo biti jasno določeni, če želimo, da nudijo varnost klientu in terapevtu. Tu lahko prilagodimo kriterije elektronskemu mediju. Pomembno je, da je termin srečevanja čimbolj stalen, če je mogoče ob istih dnevih in urah, ker tudi to nudi varnost. In v tem je mogoče prednost elektronskih medijev, kajti ne glede, kje se terapevt ali klient nahajata, se lahko vzdržuje termin sestajanja. To pride v poštev ob pogostih potovanjih ali bolezni otrok, seveda, če nam to čas in naša razpoložljivost dopuščata. Pri določanju pravil uporabe elektronskega medija za terapijo pa je še posebej ključnega pomena okolje, v katerem smo, ko terapija poteka. Če smo sredi množice, ki se v ozadju sliši bolj kot klient ali če se nam v ozadju jokajo otroci ali če pri tem še mimogrede kuhamo ali opravimo kakšen »nujen« telefonski klic, potem je terapija nesmiselna. Poleg tega tudi klient, ki vidi, da je ob terapevtu prisoten še nekdo drugi, ki naše izpovedovanje mimogrede ali namerno sliši, bo terapevtu težko še karkoli zaupal. Plačila seans pa se ravno tako lahko brez težav poravnavajo po elektronskih medijih, lahko sproti, lahko po sklopih več seans skupaj.

 

Projekcije med terapevtom in klientom

matrika

 

Ključne za vsak terapevtski proces pa so projekcije. V terapevtski proces sicer stopamo zavedno, kar pomeni, da se pogovarjata analitik ali terapevt in analizant ali klient. Na sliki ta proces pojasnjujeta puščici a. Ta del procesa v večini ni problematičen niti za terapije po elektronskih medijih. Na primer, ko gre za narativno iskanje asociacij na sanje, ki jih je sanjal klient ali ko klient pripoveduje, kaj se mu je zgodilo tisti dan.

 

Elektronski mediji pa so problematični s stališča vseh drugih projekcij oz. interakcij, ki se ob tem sprožajo v klientu in terapevtu. Če pogledamo puščici b, kar zavestno razmišlja ali govori terapevt, vpliva na njegovo podzavest. In podobno odnos c, kar govori in razmišlja klient, avtomatično vpliva na njegovo podzavest. Poleg tega to, o čemer govori in razmišlja terapevt, vpliva tudi na podzavest klienta (puščica d) in zavestno mišljenje in razlage klienta hkrati vplivajo tudi na podzavest analitika (puščica f). Nenazadnje, kar se dogaja v terapevtskem odnosu v nezavednem delu terapevta vpliva tudi na nezavedno klienta in obratno, nezavedno klienta vpliva na nezavedno terapevta (puščica e).

 

Če to izgleda preveč zapleteno, potem si predstavljajmo klienta, ob katerem se terapevt nenadoma močno razjezi. Na zavestnem nivoju ne najde razloga za svojo jezo. Ko pa poskuša raziskati nekoliko globlje, mu klient čez čas pove, da je način pripovedovanj svojemu terapevtu podoben pripovedovanju, s katerim je v otroštvu vedno močno razjezil mamo, ker je v tem načinu pripovedovanja prepoznala njegovega očeta, ki ju je zapustil, njemu pa je podobnost z očetom služila kot edini spomin nanj. Ali pa primer klienta, ki svojega terapevta kuje v zvezde, ga idealizira in neselektivno sprejema vse, kar mu ta svetuje, s čimer terapevt podzavestno dojame, kako le-ta deluje v partnerskih odnosih, ki se vedno končajo z zavračanjem.

 

Ta del terapije, ki je najbolj ključen za dojemanje ozadij in razlogov težav določenih klientov, pa je po elektronskih medijih izjemno težko začutiti. Če pa se določene prijeme začuti, pa je to v omejenem obsegu. Za določene uvide, ki so bistveni za napredek klienta, je mogoče, da so znatno dolgotrajnejši, kot v običajni terapiji v terapevtski ordinaciji. Zato številni klasični pristopi in terapevti odločno nasprotujejo uporabi elektronskih medijev za namene terapije.

 

Prav tako pomembna je energija, ki se ustvarja med klientom in terapevtom in med njima kroži, kot v nekakšnem loncu. Tudi ta energija je pogosto zelo pripovedovalna, posebno o stvareh, ki jih klient ne zmore oz. ne želi deliti s terapevtom na zavestni ravni, ali pa se jih celo ne zaveda. Terapevt pa s pomočjo te energetske in prej omenjene projektivne sporočilnosti lahko najprej v večji meri spozna klientovo težavo, posledično pa mu jo tudi pomaga zdraviti ali odpraviti. Tudi ta energija med obema preko elektronskih medijev težko kroži oz.je omejeno sporočilna.

 

Seveda obstajajo primeri, ko je kot rečeno, takšna terapija preko elektronskih medijev skoraj neizbežna. V takih primerih je dobro vključiti vsaj periodične osebne obiske v ordinaciji (s tujko shuttle), kadar je klient v mestu, kjer je terapevtova pisarna. Zagovorniki terapij preko elektronskih medijev poudarjajo tudi nižje stroške terapij, kajti v primeru on-line terapij ne trošimo za bencin, ne plačamo parkirnine in ne urejamo in ne plačujemo varstva za otroka ali podobno.

 

Ob vsem navedenem pa je dobro omeniti še kakovost zvoka in povezave ob koriščenju elektronskih medijev. Pogosto se zgodi, da je kakovost slaba in določenih za terapijo pomenljivih dejstev ne slišiš, ali določene stvari vidiš z zamikom, kar zopet spremeni kontekst sporočilnosti. Namreč mimika obraza, telesa ali način in glasnost govora pogosto prinaša pomembna dognanja o pomenu teh sporočil za klienta. Na primer pogosto ob težkih temah klient govori tiše ali hitreje, ko ga je nečesa sram in če tega zaradi slabše zveze, zamika v govoru ali sliki terapevt ne opazi, je priložnost za nova spoznanja splavala po vodi. Posebno pazljivost je potrebno nameniti tudi zaupnosti in v ta namen obstajajo posebne vrste varovanih zvez, ki so namenjene medicinski uporabi in so varnejša s stališča zaupnosti in kvalitetnejša s stališča kakovosti zvoka in slike, kar je pri teh procesih ključno.

Nekatere ustanove, podjetja in posamezniki v tujini nudijo tudi druge vrste terapij, na primer v pisni obliki, preko različnih pogovorov (s tujko chatov) ali kar preko pisem po elektronski pošti, ki pa jih sama ne bi uvrščala v psihoterapijo. Gre bolj za druge vrste pomoč, ki je legitimna, tudi verjetno tržno zanimiva in lahko kratkoročno v določenih primerih tudi pomaga, vsekakor pa zaradi vseh ključnih zgoraj omenjenih procesov ne izpolnjuje kriterijev, po katerih bi jo imenovali psihoterapija.

 

Drugo področje, ki ga nekatere ustanove tudi nudijo, je on-line svetovanje v primerih akutnih težav na delovnem mestu, kadar se podjetje s tem strinja, ker naj bi s tem privarčevalo odsotnost z delovnega mesta oz. bolniški stalež ter čas in denar za logistiko, da klient pride do terapevta. Tu podobno, lahko rešimo kakšen akuten zaplet v smeri neke vrste mediacije, lahko se nekdo s pogovorom sprosti in nekoliko zadiha, ali rešujemo probleme v primerih, ko se bolniški staleži zlorabljajo za neupravičeno odsotnost z dela, vendar pa nekih globljih rešitev v tem primeru ni za pričakovati. Če gre za posameznika, ki je na primer preobremenjen, ali celo izgoreva na delovnem mestu, mu bolniški stalež omogoča, da se za nekaj časa umakne od spornih prekomernih dražljajev v osamo, ki mu je podjetje v okviru delovnega časa po vsej verjetnosti ne more nuditi. V tem primeru je za podjetje ceneje, da takšen človek ustrezno poskrbi zase in se vrne na delovno mesto zdrav in poln delovne vneme, kot da z obliži krpa boleče rane tu in tam, istočasno pa nadaljuje v okolju, kjer mu različni dejavniki povzročajo vedno nove rane. Od takega človeka si podjetje težko obeta dobre rezultate.

 

Po drugi strani pa je v primeru, da podjetje zaznava večje število ljudi, ki se soočajo s podobnimi sindromi prekomerno stresnega okolja ali izgorelosti, priporočljivo razmisliti, da se psihoterapevta najame v smislu svetovalca za oblikovanje ustreznejšega delovnega okolja (v ta namen se v zadnjem času uporablja tujka coaching). V tem primeru bi svetovanje moralo začeti najprej s prisotnostjo takšnega terapevta v spornem delovnem okolju, da se razišče ozračje med sodelavci, način dela in delitve nalog ter možnosti sodelovanja med različnimi karakterno drugačnimi ljudmi z namenom optimizacije poslovnega okolja za vse udeležence ter se na podlagi takšne raziskave predlaga priporočila, ki naj bi jih zaposleni, skupaj z vodstvom upoštevali.

 

Gre za priporočila glede vrste delovnega mesta v odvisnosti od vrste osebnosti in osebnostnih lastnosti ter posledično veselja do posameznih področij dela. Na primer, če nekdo že leta deluje v mednarodni prodaji, a si v resnici ne želi potovati, mogoče po dobri analizi ugotovimo, da bi bila njegova pedantnost bolj koristna na področju kontrole kakovosti, kar bi tudi bolj z veseljem opravljal, ker bi se lahko fizično omejil na lokacijo podjetja. Ali pa nekdo drug tekmovalnega in raziskovalnega duha, a brez čuta za natančnost, težko uživa v kontrolingu podjetja. Terapevt bi se v tem primeru lahko fizično vračal v podjetje vse redkeje, periodično pa se v tem primeru lahko koristi elektronski medij, preko katerega zaposleni s terapevtom sproti rešujejo zagate v medsebojnem delovanju.

 

Pri izbiri načina terapije pa je dobro upoštevati tudi vrsto težave, s katero se klient sooča. Namreč v večini psihoterapije psihoz ali mejnih struktur osebnosti preko elektronskih medijev ne bi priporočala, lahko pa bi se te vrste psihoterapija izkazala za koristno v primerih določenih pacientov, ki trpijo za nevrozami, posebej v primerih določenih fobij ali kompulzij, kjer bi varnost domačega okolja pripomogla k boljši začetni prognozi bolezni. Kasneje, ko bi se stanje bolj stabiliziralo, pa bi tudi v teh primerih priporočala prihajanje v ordinacijo, kajti srednje- in dolgoročni cilj takšnih pacientov je zmožnost delovanja v drugih, manj varnih okoljih. Namreč prihod v ordinacijo zanje predstavlja poseben izziv, vseeno pa gre za varno okolje, ki jim lahko postopoma pomaga k potencialni odpravi motečih simptomov in soočanje z manj varnimi okolji zunaj doma.

 

Če sklenemo, je stari način terapevtskega procesa v ordinaciji vsekakor smiseln in služi svojemu namenu glede samoiniciative klienta in prizadevnosti, vendar pa se bomo terapevti vsekakor morali počasi prilagoditi tudi potrebam po novih načinih preko elektronskih medijev v primerih, ko terapija v ordinaciji ne more potekati vedno na ta način. Pri tem je pomembno vnaprej zelo natančno in jasno določiti pravila in terapevtski okvir ter se ga zelo dosledno držati. Po drugi strani pa se bo potrebno vnaprej zavedati, da lahko zaradi slabše čutnih in vidnih procesov ali odsotnosti določenih energetskih procesov ali premalo jasnih projekcij, ki se dogajajo med klientom in terapevtom v ordinaciji hitreje in pogosteje ter lažje, terapija časovno podaljša. 

 

Članek povzet v poletni številki (julij/avgust 2017) posebne edicije revije GLOSS G, avtorice Kristine Jurkovič si lahko preberete tukaj.