Verjamete v čudeže

Predpraznična zanesenost je počasi minila, zakorakali smo v izzive novega leta. Ponovno se soočamo z realnimi zgodbami našega vsakdanjika. Mogoče kako bomo pokrili primanjkljaj na bančnem računu zaradi izdatkov za decembrska darila ali kako bomo otrokom kupili zimsko obleko, ki jo nujno potrebujejo ali kako se bomo ponovno lotili iskanja službe, s čimer smo imeli že v predprazničnem času velike težave. Kje pa se realnost konča in začnejo sanje, čudeži, vera v boljše življenje?

 

Pomembno je, da v čudeže verjamemo tudi, ko praznična evforija zbledi. Pomembno je, da se borimo proti depresiji vsakodnevnih težav z vero v boljše možnosti v prihodnjem. Ker čudeži SE dogajajo. Vsako leto, vsak dan, vsak trenutek. Mogoče se ne dogajajo v obliki, kot smo jih pričakovali, a z vidika neke distance najboljše za nas, za naše življenjsko poslanstvo. Včasih tega ne zmoremo dojeti tako, saj pogosto v določenem trenutku potrebujemo le izkušnjo, ki je včasih bridka, a je prav ta izkušnja ključna, da postanemo močnejši, da vstanemo in poiščemo nove izzive in s tem nove zmage… Šele takrat lahko sprejmemo čudež, ko se nam zgodi.

 

Pomislite, kako edinstven je občutek v srcu, ko se zaljubiš! Ali ko najdeš nekoga, s komer si želiš preživeti to življenje… Da ne govorimo o čarobnosti trenutka, ko se ti rodi otrok!!! Ali ko se zaveš, da imaš prijatelja, ki ga lahko pokličeš sredi noči, da z njim podeliš svojo stisko… Ali najdeš službo, v kateri si želiš rasti, se razvijati in te izpopolnjuje… in še koliko takšnih doživetij, katerim smo priča, pa smo si jih včasih le globoko v sebi tiho želeli ali smo si celo upali sanjati… Teh doživetij ne dojemate kot čudeže? Si predstavljate, da tega ne bi imeli priložnosti izkusiti? Če vanje ne bi verjeli, kako bi si potem sploh lahko do tega dokopali?

 

Zato je ključno, da ohranjamo vero v te čudeže. To ne pomeni, da slepo verjamemo v nemogoče stvari, pač pa da si zastavljamo visoke cilje in jim dosledno sledimo, ne glede na to, kolikokrat na tej poti se spotaknemo in pademo. To je še posebno pomembno takrat, ko se nam nekaj zdi nedosegljivo, ko nam je težko, ko smo sami v svoji stiski. Z drugimi besedami, pomembno je, da imamo obe nogi trdno na tleh, a glavo visoko v oblakih, kajti le tako je naše sanje sploh mogoče uresničiti.