Vloga Jungovskih tipov v partnerstvu

Se vam zdi, da je vaš partner brezupen primer? Si prigovarjate, da se nikoli ne bo spremenil? Imate občutek, da z njim nikoli ne boste našli skupnega jezika? V preteklosti so veliko pisali o tem, kako smo moški in ženske iz različnih planetov. Nekaj teh misli in dejstev izhaja iz hormonskih razlik med moškimi in ženskami. Nekatere razlike pa so posledica tipoloških lastnosti, s katerimi se rodimo. O splošnih značilnostih tipov in predlogih za poklicne usmeritve sem pisala v članku zadnje št. revije Obrazi. Tu pa nekoliko več o tem, kako se razlike med tipološkimi značilnostmi pokažejo v partnerstvu.

 

Rodimo se lahko kot človek, ki svojo življenjsko energijo usmerja navzven, smo običajno zelo glasni in z veseljem iščemo stike z drugimi in v njih uživamo ter sebe polnimo skozi druženje z drugimi ali kot je to Jung imenoval ekstrovertiran. Lahko pa smo se rodili kot človek, ki svojo življenjsko energijo usmerja v svojo notranjost, zanima ga njegova duševnost in ta ga lahko tako zaposluje, da v množici drugih sploh ne opazi, ker vse, kar ga zanima, je prostranost njegove notranjosti in za svojo srečo na nek način ne potrebuje drugih.

 

Da pa stvar ne bi bila preveč enostavna, se razlikujemo lahko tudi po tem, kar nam na nek način odreže ali gre v življenju. Če smo dobri v ročnih spretnostih, če nas zaposlujejo podrobnosti, kakovost določenega materiala ali dobro zaznavamo čutni svet z našimi čutili, smo čutni ali taktilni tip človeka. Če pa nam to nikakor ne odreže, če stvari zaznavamo z nekim šestim čutom in so nam jasne, brez, da bi jih dejansko videli ali poznali, ali nekako zavohamo, kaj bo nekaj prineslo in se običajno ne zmotimo, smo intuitivni tip človeka. Vsi ljudje imamo v sebi vse štiri funkcije (miselno, čustveno, taktilno in intuitivno), le da ene bolj uporabljamo in smo pri njih spretnejši kot pri drugih, ena je vedno prevladujoča in ena vedno nerazvita v podzavesti.

 

Če svoje pojmovanje življenja vrednotimo z miselnimi procesi, intelektualno tehtamo življenjska dejstva ali filozofiramo na podlagi miselnih procesov, ki se dogajajo v našem umu, potem smo miselni tip. Če pa nam to ne gre preveč dobro, pa smo zelo verjetno čustveni tip človeka, ki mu čustva obarvajo vrednost okolice, saj na podlagi čustvenega vrednotenja presoja pomen ljudi ali stvari v njihovem življenju. Tej lastnosti, ki nam gre, v kateri smo običajno dobri, pravimo funkcija zavesti. Te funkcije običajno nastopajo v nasprotujočih si parih: če je prevladujoča miselna, potem je nerazvita ali nerodna njej nasprotna, čustvena in obratno. Ali če smo spretni pri taktilnih opravilih oz. so nam vodilo čuti, smo posledično zelo okorni na področjih, kjer bi morali uporabljati intuicijo oz. videti stvari z nekim šestim čutom. Poleg tega če je naša prevladujoča lastnost ekstrovertirana, je naša nerazvita podzavestna ali nerodna funkcija introvertirana in obratno. Tu ne gre za običajno čustvovanje, kajti vsi imamo čustva in le-ta so del našega življenja, prav tako mislimo na nek način vsi. Vsi imamo nekje v sebi svojo notranjo intuicijo in vsi zaznavamo okolico s svojimi čutili.

 

Zakaj nas to sploh zanima? Ker se zgodi, da vam prijateljica razlaga, kako ima njen partner odličen nos za rast ali padec delnic na svetovnem trgu, se ji zdi, da kladivo v rokah bolje drži sama. V vašem primeru pa se zdi ravno nasprotno. Ali vam sodelavec pripoveduje, kako ne more razumeti, ko njegova žena vse ljudi okrog sebe ocenjuje na podlagi njenega čustvenega občutka z drugimi in njena sodba določenega človeka prevlada atmosfero v njuni okolici. On pa vse to popredalčka glede na objektivna vidna dejstva, ki jih lahko dokaže. Ali govori, kako je njen partner zaprt in da komaj kaj izvleče iz njega. To so torej razlike, ki niso odvisne od hormonskih razlik med moškim in žensko, pač pa od tipa človeka, kakršni se rodimo. Iz tega izhajajo številni nesporazumi v partnerstvu, ki nimajo nič z ljubeznijo, še manj pa z resničnimi razhajanji v mnenjih. Gre za stvar gledišča, s katerega gledamo na določeno stvar.

 

Če se namreč razburjate na svojega moža, kako mu ni jasno, da mu nek skupni znanec laže v obraz, kar je vam jasno na nek fizikalno nerazložljiv, intuitiven način, zelo verjetno morate priznati, da domiselno popravi vsako stvar, ki se je loti. Ali ste po drugi strani jezni, ker vaša žena vse dojema na nek hladen, miselni način, vam pa so pomembne človeške vrednote, občutek, ki ga dobite, ko ste z nekom, spoštovanje, kaj je prav in kaj ni. Ali pa ste siti, ker je vaša partnerka vedno tako glasna v družbi, da preglasi vse okrog sebe tudi glede stvari, ki jih vi ne bi želeli deliti z drugimi.

 

Razumljivo je, da do teh prepirov prihaja, vendar je pri tem pomembno, da se v obtoževanju ne izgubimo, ker naš partner ne more delovati drugače, ker takšen je, tak se je rodil. Namreč vedno je ena lastnost prevladujoča, z njo se rodimo in če jo prepoznamo že v otroštvu in jo razvijamo, smo v njej tudi poklicno najbolj uspešni. Druga, njej nasprotna lastnost, pa je običajno nezavedna in se pri nas kaže kot neka okornost, nespretnost, v tej funkciji bi rekli, da smo nerodni. Poleg tega smo eni ekstrovertirani in drugi introvertirani. Ampak stvar je zapletena ravno iz razloga, ker običajno izbiramo partnerje, ki so najbolj spretni ravno v tej lastnosti, v kateri smo mi nerodni.

 

Poleg obeh prevladujoče in na nek način nespretne lastnosti pa imamo še dve pomožni lastnosti, ki sta lahko bolj ali manj razviti glede na okoliščine, v katerih smo bili vzgojeni ali smo jih razvijali kot posledica zahtev okolja. Ker si izbiramo partnerje z nasprotno prevladujočo lastnostjo, imamo s partnerjem po navadi eno skupno pomožno funkcijo bolj razvito kot drugo. S to funkcijo ali lastnostjo se lažje razumemo. Na primer, partner, ki je ročno spreten, a nima nobene intuicije ima partnerko, ki je zelo intuitivna, a ne zna kuhati plesti in je na sploh po njegovem taktilno povsem neuporabna, pa imata podobno razvito pomožno čustveno funkcijo, s katero oba podobno vrednotita okolje na podlagi čustvenega občutka.  

 

Če razumemo način delovanja naše psihe torej tudi razumemo, zakaj naš partner običajno deluje drugače kot mi. Da se izognemo razmišljanju o prenehanju zveze z njim ali ločitvi, skušajmo raje njegove lastnosti jemati kot dopolnitev naših pomanjkljivosti. Kajti kot je zgoraj razvidno, običajno nam ne gre dobro na tistih področjih oz. smo nerodni tam, kjer je naš partner zelo spreten. In če zmoremo spremeniti to gledišče v vidik, da nas partner dopolnjuje tam, kjer nam ne gre, lahko naša zveza deluje tudi zelo funkcionalno in sva kot celota lahko zelo uspešna, le da namesto zaničevanja, spoštujeva vidik drugega, ki nam v življenju ne gre, oz. kjer smo nespretni. Kot bi bil vsak od naju angel s samo eno perutjo in bi letela lahko le, kadar sva objeta...