Kako si sanje zapomnimo?

Najpogostejši odgovor na vprašanje »Ali kaj sanjate?« na začetku psihoterapije je: »Jaz pa ne sanjam. Skoraj nikoli.« ali »Nikoli ne sanjam!« ali pa: »Tudi če sanjam, si sanj nikoli ne morem zapomniti«. Izhajajoč s prejšnjega članka, vsi mentalno in psihično zdravi ljudje sanjamo štiri do petkrat na noč, torej vsakih devetdeset minut. Sanje sledijo fazam trdnega spanca, ko naj bi se najbolj spočili in prejeli največ energije.

 

Če si želimo sanje zapomniti, se moramo k temu na nek način pripraviti. Čeprav se zdi banalno, tak način pogosto deluje. K postelji si položimo zvezek, v katerega bomo zapisovali sanje, lahko tudi knjigo o sanjah in pisalo. Če si želimo stvar olajšati, si zraven položimo še snemalnik zvoka, da lahko vsebino sanj posnamemo direktno nanj, namesto, da ponoči pišemo. Zastavimo si vprašanje/a, na katera naj bi nezavedno odgovorilo. Po teh pripravah zaspimo mirno, po možnosti brez drugih motenj.

 

Zjutraj ali tudi ponoči, če se zbudimo, takoj zapišemo ali posnamemo vsebino sanj natančno tako, kot se je spominjamo iz sanjskega dogajanja. Pomembno je, da se, dokler tega ne storimo, ne fizično ne premikamo z mesta, torej s postelje, ne gremo na stranišče, niti ne pristavimo kave ali prižgemo radia. Ne odpiramo oči, pač pa se poskušamo ponovno vživeti v sanjsko dogajanje, ponovno začutiti svoje občutke v sanjah, občutiti vzdušje, ki prevladuje, opazovati okolje, kjer se sanje dogajajo, prepoznati osebe, ki v njih nastopajo in zaporedje dogodkov. Prvo vprašanje, ki se pojavi je, ali je moj sanjski jaz opazovalec ali igralec v sanjah. Pri osebah je ključnega pomena, kakšne so njihove značilnosti in ali so nam blizu, jih poznamo dobro ali daleč, torej jih vidimo redko ali jih že dolgo nismo videli ali jih poznamo le s televizije. Pomembna so tudi števila, koliko posameznih oseb ali predmetov je prisotnih v sanjah.

 

V sanjah so pomembna tudi nasprotja, na primer, če je nekdo nesorazmerno velik in drugi nesorazmerno majhen, nekdo črn, drugi bel in podobno. Pomembno je tudi, če nekaj manjka. Na primer, če v sanjah nastopajo samo moški, brez ženske ali če so na mizi samo krožniki, brez pribora in podobno. Ključno je tudi, da smo pri pripovedovanju in beleženju svojih sanj iskreni, čeprav bi si kdaj želeli kakšno podrobnost izpustiti, težo sanj omiliti ali kakšen slab občutek olepšati.

 

Pogosto se zjutraj spomnimo le delčka sanj, ampak naj nas to ne odvrne od vztrajanja. Začnemo s tem delom sanj, ki se ga spomnimo in se poskušamo vživeti v tisti del sanj. Poskušamo se spomniti še, kaj se je zgodilo pred tem in kaj se je nahajalo okrog nas, kdo je bil še prisoten in tako se počasi sestavlja celota zgodbe ali dela zgodbe, ki si ga je nezavedno izbralo, da nam nekaj sporoči. Če se ne spomnimo vsega, se ne obremenjujemo, ampak sprejmemo zgodbo tako, kot je. Tudi če si sanje snemamo, jih potem še napišemo, da lahko sledimo svojim zapiskom skozi čas in primerjamo ponavljajoče se tematike in njihovo sporočilnost, predvsem pa sledimo našemu napredku. Z vajo sprotnega zapisovanja si bomo počasi zapomnili sanje vse pogosteje in bomo lažje sledili sporočilom, ki nam jih naše nezavedno skuša posredovati, če bomo le želeli in zmogli. Z beleženjem sanj nezavedno spodbudimo, da se sanj spominjamo večkrat. Cilj sanjanja je namreč uresničevanje našega življenjskega potenciala, poslanstva naše psihe.