Energija

*Energija*, ki je v temelju zavestnega duševnega življenja, eksistira pred življenjem in je zato najprej nezavedna. Ko pa se bliža ozaveščenju, se zdi najprej projicirana v figure, kot so mana, bogovi, demoni itd., katerih numen se zdi vir moči, ki je pogoj življenju, in praktično tudi je tako, dokler jih zremo v tej obliki. Kolikor pa ta oblika zbledi in postane neučinkovita, se zdi, da si Jaz, to je empirični človek, prilasti vir moči: po eni strani si prizadeva, da bi se te energije polastil oziroma si jo prilastil, ali si celo domišlja, da jo ima, po drugi strani pa je obsedla ona njega.

Tako kot vsa energija izhaja iz nasprotja, tako ima tudi duša svojo notranjo polarnost kot neizpodbitno predpostavko svoje vitalnosti. Polarnost je tako teoretsko kot praktično inherentna vsemu živemu. Temu močnemu pogoju stoji nasproti krhka enotnost Jaza, ki se je v tisočletjih postopno udejanil le s pomočjo številnih varovalnih ukrepov.